Namesto, da bi se mediji ukvarjali s vprašanjem, kaj resnično ponuja Virant, si dajejo duška s “fovšijo” in privoščljivostjo. Ključni problem Viranta ni moralno sporno prejemanja nadomestila, ki mu formalno pripada, ampak program, ki je z eno besedo neoliberalen: umik nadzorne vloge države oziroma deregulacija, odprodaja bank, deležev v gospodarskih družbah, dvoumne vizije javnega šolstva in zdravstva, nižanje davkov, “protibirokratska revolucija”… Torej rešitve, ki so se prav v zadnjih letih pokazale kot slabe. Za zdaj je Virantove ideje in zamisli temeljiteje vzela v precep le Mladina v članku Virantov paradoks.
Seveda je vizija tanke države lepozveneča in privlačna. A prav zadnja kriza je pokazala, da v tanki državi navadni smrtniki tanko piskajo.
Več: Dnevnik
