Radio Ognjišče sem prižgal v trenutku, ko je napovedovalka govorila o Trumpovem shodu na Floridi, ki ga je njegova tretja, mlada in lepa žena Melanija začela z očenašem. Poročilo je vsebovalo tudi podatke o verskem ozadju ameriškega prvega para. Trump da se ima za prezbiterijanca (to je najbolj elitna cerkev, ki ji praviloma pripada večina belih potomcev prvih kolonizatorjev), medtem ko se o Melaniji ne ve kaj dosti.
Že zgolj to dejstvo – namreč, da doslej z ničemer ni pokazala, da bi bila kristjanka – bi urednikom moralo zapovedati previdnost. Melanijin očenaš ni bil religiozno dejanje. Če želi moliti, to lahko stori doma, na samem, kakor je priporočil tisti, ki nas je naučil te molitve, ali v cerkvi. Nasprotno, šlo je za zlorabo vere v politične namene, ki so ji gladko nasedli številni dobromisleči verniki in očitno tudi kakšen medij, ki bi moral pokazati več treznosti. Očenaš namreč ne sodi na politično zborovanje. V očenašu molimo skupnega Očeta, politično zborovanje v večstrankarski demokraciji pa je po definiciji dogodek, ki polarizira in deli ljudi. Še posebno, kadar gre za politično zborovanje Donalda Trumpa, ki je vso svojo politično identiteto zgradil na ustvarjanju in podpihovanju razlik in napetosti med ljudmi.
Zato je molitev očenaša na strankarskem političnem zborovanju bogokletno, nič drugače, kot je bogokleten blagoslov orožja pred bitko. Bog, ki daje življenje, ne more z naklonjenostjo gledati na topove, ki mrcvarijo tisto, kar on z ljubeznijo vzdržuje pri življenju. Ne moreš častiti skupnega Očeta v isti sapi, ko udrihaš po tistih, ki se s tabo ne strinjajo.
Dejanje na Floridi je predvidljivo poglobilo konflikt med Trumpovimi privrženci in njegovimi nasprotniki. To je bil po mojem mnenju tudi namen predsednikovega štaba. Tako, kot so pisci njegovega odloka o priseljencih morali vedeti, da je nezakonit in ga bodo sodišča razveljavila (in so to spretno izrabili za ščuvanje ljudi proti sodiščem), so tudi koreografi Melanijinega govora vedeli, da bo razdražil vse tiste, ki jim je laičnost države vrednota. Ameriški model ločitve Cerkve in države vsekakor je pomemben civilizacijski dosežek, podobno kot je civilizacijski dosežek nemški model kooperacije med državo in Cerkvijo. Nista pa civilizacijski dosežek slovenska proticerkvena laičnost ali saudska teokratična nestrpnost, zaradi katere je madridski Real izbrisal križ iz svojega grba in h kateri vodi trumpovski model krščanstva.
Vedno bolj se kaže, da je Melaniji usoda zapisana v ime. Melanija pomeni temna. Delitve in konflikti med ljudmi, ki jih njen mož in njemu podobni izrabljajo in podpihujejo, nas vodijo v mračni vek. Hudo pri tem je, da se tudi številni, ki se imajo za kristjane, pustijo zaslepiti od lepo zvenečih tvitov in javnih molitev očenaša. Trump, tako kot številni demagogi pred njim, izrabljajo eno od največjih človekovih slabosti, to je, da rad verjame tistim besedam, ki so mu všeč, ki ga čehljajo za ušesi. Kadar takšni retoriki primešamo verska ali nacionalistična čutenja, dobimo eksplozivno mešanico. Nasprotno zrel človek išče in verjame tistemu, kar je res, tudi takrat, kadar resnica ni prijetna.
Tistim, ki bodo mojo kritičnost do Trumpa razumeli, kot da sem proti krščanstvu, ali kot navijanje za ameriške in druge sekularizirane liberalce in bodo morda celo prišli do zaključka, da za zajtrk jem dojenčke, sporočam: nič od tega ne drži. Dobronamerno jim svetujem, naj preštejejo do dvajset, še enkrat preberejo članek. Če tudi po drugem ali tretjem branju v njem najdejo vse pravkar našteto, naj se posvetujejo s psihoterapevtom ali eksorcistom.
