Izhod iz nove polpismenosti ali tudi celotne nepismenosti je lahko tudi v tem, da še enkrat presvetlimo ali po potrebi tudi razstavimo sicer vsakdanje pojme, ki pa jih veliko ljudi danes ne razume več, o katerih imajo povsem izkrivljene predstave. Sicer »paradi sramote« ne bi rekli »parada ponosa«, če vzamem le enega najbolj razvpitih primerov take zamenjave med izvirnim in današnjim izkrivljenim pomenom.
A ne gre samo za tako skrajno izkrivljeno rabo besede »ponos« v samostalniški ali »ponašati se«, »biti ponosen« v glagolski obliki. Enako velja za besedo »sramota«, torej v samostalniški; »sramoten« v pridevniški, in bodisi »koga sramotiti« ali »sramovati se«, »čutiti sram« v glagolski obliki.
Tako danes vsepovsod in za vsako stvar kličejo k »ponosu«, ne glede, ali je to smiselno ali ne. A ne šele od danes, že od začetka novega veka, skratka »razsvetljenstva« dalje, ki je bilo v resnici vse prej kakor osvetljevanje, največkrat je šlo za hudo zatemnitev! Tako je bilo treba biti ponosen, če si moški in ne ženska; ponosen, če si bele barve kože in ne recimo črne; ponosen, če si Francoz, Nemec, Anglež, Španec, Portugalec, Rus, Italijan, ne pa denimo Slovenec, Jud, Cigan; če si rimski katoličan ali luteran ali pravoslavec, ne pa denimo anabaptist (ime za kristjane še pred nastopom Luthrove reformacije, ki so krščevali odrasle v skladu s svetopisemskim naukom o krstu, njihovo krščevanje pa so oboji, katoličani in protestanti, imeli za »prekrščevanje«, torej zavrženo krivoversko dejanje). Danes naj bi bil človek »ponosen«, če je po svojem značaju upornik (ne sme pa se upirati taki razlagi tega pojma!) – če torej na sodišču, ko so pri njem našli pištole in ročne bombe, izjavi: »Ne priznam tega buržoaznega sodišča…« Naj bi bil ponosen, če je po svojem rojstvu in vzgoji Slovenec, čeprav bi preprost račun povedal, da se tak razlog za ponos demografsko izniči, če tudi vsi drugi kličejo k ponosu v enakem pomenu, in to kajpada delajo. Naj bi bil ponosen na svoj jezik, kakor da bi ga sam sestavil, ko ga največkrat prav slabo zna, ob prvi priložnosti pa ga je pripravljen zamenjati za trenutni prvi svetovni jezik angleščino, kakor ga je bil še včeraj pripravljen zamenjati za srbohrvaščino, predvčerajšnjim pa za nemščino, italijanščino, madžarščino ali tudi hrvaščino…
Beseda »ponos« v slovanskih jezikih ima samo vedenjsko asociativno povezavo z nosom, ko rečemo, da kdo hodi »z dvignjenim nosom«, sicer pa izhaja iz glagola »nositi se«, kakor tudi podobna beseda »obnašati se« za »vesti se«. Saj tudi sicer, vsaj v narečju, pravimo, da se kdo »nosi«, in iz tega je prišla beseda ponos in njene druge besedne oblike: ponosen, ponašati se… Ta beseda sama ne pove, kako se kdo »nosi«, torej ponaša, a iz okoliščine, da je to sploh poimenovano, je mogoče sklepati, da gre za tako »nošenje samega sebe«, torej tako obnašanje, da odstopa od normale – namreč v smislu povzdigovanja samega sebe, kar nam bližje povedo besede v drugih jezikih, a enakega pomena. Ponos pomeni občutje imenitnosti, dostojanstva, v dobrem smislu samospoštovanja, v slabem pa samoobčudovanja in preveličevanja samega sebe. Nemška beseda der Stolz – ponos, pomeni bodisi močan občutek lastne veljave, ali pa občutek zadovoljstva nad tem, kar tak človek ima, si pridobi ali kar je zmožen opraviti. Glagolska oblika pa je sich rühmen – ponašati se s seboj. Angleži rečejo ponosu: pride; pridevniška oblika je: proud, glagolska pa to behave, to boast. V latinščini je ponos: superbia (dbs.: privzdignjenost, vzvišenost); pridevniška: superbus, glagolska pa iz druge besedne osnove: gloriari (dbs.: slaviti samega sebe). Esperantska beseda ima za vse besedne vrste isto osnovo: fier-, torej: fiero – ponos – fiera – ponosen – fiere – ponosno – fieri – ponašati se. Prihaja pa iz latinskega glagola magni fieri (veliko veljati).
Iz teh in še drugih primerjav vidimo, da je „ponos” „visok občutek, visoko mišljenje” o samem sebi. Je to upravičeno? Z lepoto in naravnimi bogastvi svoje dežele bi se imelo smisel ponašati (kar ne pomeni, da bi to bilo v smislu človega namena na zemlji tudi dobro in prav), če bi to bilo naše delo. Ker pa to ni naše delo, je edino ustrezno razmerje do takega pojava globoka hvaležnost in skrbnost, da tako tudi ostane. Hvaležnost pa vedno predpostavlja osebo zunaj nas, od katere vse to, kar občudujemo, izvira, saj samemu sebi biti hvaležen ni nič drugega, kakor le posebna oblika samozadovoljevanja… Skratka, govoriti o hvaležnosti ima smisel samo, če priznavamo, da je to, kar občudujemo v naravi, ustvarjeno po Stvarniku, ki vse ustvarjeno presega, ne la dimenzionalno, kar je najmanjši del tega stanja, ampak predvsem ontološko, torej v razliki med stvarjenja zmožnim in ustvarjenim bitjem, preprosto rečeno: med Bogom in človekom. Enako pa velja za vse, česar se človek lahko veseli bodisi v naravi sveta ali pa v lastni naravi, v katero je všteto tudi: značaj, nadarjenost, inteligentnost, sočutnost, dobrohotnost itd. Nič od tega ni naš delo, človek lahko vse to le kvari, ne more pa temu sam dodajati ničesar, razen da se v tem vadi za dosego spretnejše rabe.
Sem sodi tudi tema “avtorskih pravic”. Isti človek, ki kot zanikovalec Boga, če govorimo o takem, resnično krade resnične avtorske pravice, ki so namreč pri Bogu, saj je Bog edini resnični avtor – po latinsko auctor – saj ta beseda pomeni začetnika vsega obstoječega – še kako trdo brani lastne “avtorske pravice”. Tako je človek lahko “avtor” le v sekundarnem smislu, saj mu je vse, iz česar lahko kaj naredi, že dano po resničnem Avtorju. Tako je imeti sebe za “avtorja” enako neutemeljeno, kakor o sebi reči, da kaj “ustvarjam”, ko ustvarjanje vendar pomeni: narediti kaj iz nič. Človek ničesar ne naredi in ne more narediti iz nič, to more le Stvarnik, Bog! In vendar je danes že vsakdo, ki kaj sešije, pofotografira, ali napiše, „ustvarjalec”, kar logično pomeni, da se ima za boga. Moj profesor in rektor dr. Helmar Franck mi je pred več ko 30 leti med študijskim tednom v Byalistoku na Poljskem razložil, kako je z „avtorskimi pravicami”, in je imel prav, čeprav ni bil kristjan. Rekel je, da ima delavec pravico do poštenega plačila, potem pa je stvar poravnana. Institucija „avtorskih pravic” je med drugim eden najbolj krutih finančnih mehanizmov za trajno držanje manj razvitih držav v odvisnosti od nekdanje kolonialne sile, ki ji mora za vsako najmanjšo patentirano rešitev plačevati „avtorske” tantieme. Danes gre drznost neobrzdanega kapitala tako daleč, da izstavljajo „patente” nad rastlinami in živalmi, če jih s posegi nekoliko spremenijo, prepovedujejo pa gospodarjenje z lastnimi naravno pridobljenimi semeni. Vse to pa je mogoče zaradi krivične institucije „avtorskih” (torej božanskih) „pravic”…
Je torej ponos, ponašanje, nekaj od vsega začetka nesmiselnega in slabega? Ne. To je odvisno od tega, s čim se človek ponaša. Kolikor se ponaša s samim seboj in svojimi lastnostmi in deli, je to obenem slaboumno, saj je vse to človek dobil podarjeno, a tako tudi grešno, saj je to le duhovna oblika prilaščanja nečesa tujega, torej tatvina. Apostol Pavel piše o ponašanju:
“Ali se je res treba ponašati? To sicer nič ne koristi, vendar bom prišel do videnj in razodetij Gospoda” (2 Kor 12,1).
V pismu Rimljanom pa pravi:
„Kar torej zadeva Božjo stvar, se smem ponašati v Kristusu Jezusu” (Rim 15,17).
Za kakšno ponašanje tu gre? Ne za postavljanje s samim seboj, ampak za slavljenje Božjega Sina.
Kadar torej s katerega koli pulta za pridiganje slišimo klic, naj bomo ponosni na to, kar sami smo ali kar imamo ali kar naredimo, se ne bomo zmotili, če bomo to imeli za pridigo Božjega nasprotnika, ne pa njegovega oznanjevalca! Jezus sam pa je svoje učence poučil, naj se ne ponašajo s tem, kar naredijo, ampak:
„Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti” (Lk 17,10).
Svet pa se ne ponaša vsaj s tem, kar je bilo ukazano storiti, ampak naravnost s tem, kar nam je Bog zapovedal, naj tega ne delamo!
Kako pa je s človekovim sramom, kaj je v resnici sramotno? Slovenska beseda »sram« prihaja iz: prasl. sormъ, stsl. sramъ, rus. sórom, slov. sram) s pomenom: škoda. Sramotno tako ni to, kar ljudje iz raznih pobud imajo za sramotno, ampak to, kar pušča na človeku škodo. Tu ne gre za škodo, če mu nenaden dež zmoči seno, če mu dolgotrajna suša zmanjša pridelek, če mu prekinitev električnega toka zmanjša delovni učinek pri stroju, če mu po nesreči zgori hiša, če se mu na cesti pokvari avto ali ga v nesreči razbije – vse to sicer je škoda, vendar ne taka škoda, ki bi ji smeli reči tudi »sramota«. Sramota je tista škoda, ki je povzročena po človekovi upornosti pred zakoni in nauki Boga, nato pa tudi upornosti pred človeškimi oblastmi in nadrejenimi instancami, za katere nam Bog nalaga, da se jim podrejamo, razen v grehu. Da je to res, najbolj nazorno izpričuje nastanek prvega greha v raju in vedenje prvih dveh ljudi po storjenem grehu. Nikjer v Bibliji Bog ne prepoveduje biti nag. Malo čudno, glede na tolikšno koncentracijo zaskrbljenosti in obsojanja zaradi človeške nagote v vsej zgodovini do danes. Ni bil Bog tisti, ki bi zahteval, naj se Adam in Eva oblečeta in z oblačilom zakrijeta svoj »sram«, kakor Biblija imenuje človekove primarne spolne organe, in kakor smo tudi Slovenci govorili še vse do padca katoliške moralne oblasti (česar ne smemo zamenjati s statusom vere). Od kod torej zahteva, naj se oblečeta? Tega ni zahteval Bog, ampak njun občutek sramu. Sramovala sta se svojega greha, čeprav ta ni bil storjen s tistimi deli njunih teles, ki sta jih potem hotela čim prej zakriti. Bog je uredil delovanje človeških organov tako, da se občutek sramu zaradi krivde manifestira s sramom pred razgaljenostjo svojih spolnih organov. Tako je Bog ugodil prvima človekoma, ki sta se najprej sama skušala zakriti na mestih, na katerih sta čutila svojo sramoto, čeprav ne zaradi teh mest, in jima je iz živalske kože naredil prvo oblačilo. Tu ni mesto za globlji pogled v vprašanje, zakaj lastno oblačilo iz listov ni bilo dovolj, ampak je bila potrebna živalska koža, to je pomembna tema za biblijsko uro, saj nam šele razumevanje tega dogajanja in Božjega posega pojasni nauk odrešenja, do katerega pride Adamovo potomstvo šele v času in po delu Jezusa Kristusa.
Še enkrat lahko povzamemo. Sram, sramota, ni le to, kar piše v slovarjih in leksikonih: mučno in neugodno občutje, občutek izgubljene časti in dostojanstva, razočaranje ob neuspehu, doživetje po storjeni žalitvi. Tudi vse to je v smislu tega, kar je na površini stvari, res, a to še ni vsa resnica. V osnovi je sram najgloblje doživeto svarilo, da smo zašli od tega, kar nam je naložil, kar nas uči Bog. Kakor še ne pokvarjen otrok, ko stopi pred očeta ali mater, ko je storil nekaj, za kar je bil poučen, da tega ne sme storiti, ob tem doživi močan občutek sramu, tako doživi še toliko močnejši občutek sramu odrasel in tako odgovoren človek, ko stopi pred Boga – na zemlji le duhovno, na oni strani pa celovito, in se Bogu ne more izmikati, kakor se vendar lahko izmika svojim zemeljskim staršem in oblastem. Zato je sram dragocena opozorilna naprava, neprimerno bolj dragocena, kakor so vsa tehnična sredstva za opozarjanje na nevarnost. Nobena škoda namreč, do katere pride na tej strani, v času zemeljskega življenja, za človeka ni usodna, saj njen učinek ugasne bodisi z minljivostjo človeka, ali pa nazadnje, z minljivostjo tega stvarstva, preden bo Bog vse ustvaril novo, kakor beremo v Raz 21,1-5. Škoda, ki je storjena z grehom, ki ni bil odpuščen – ker grešnik greha ni spoznal, priznal in prosil Boga odpuščanja – pa ima značaj in mero večnega pogubljenja.
Izogibljimo se ponašanju s seboj in z vsem svojim – in hvaležni zaznavajmo sram, ta nadvse naklonjen zvonček živega Boga, ki hoče, da bi se vsi rešili…
