Matija Maček, vodja OZNE, je po vojni povedal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Franc Sever – Franta je v intervjuju, ki ga je vodil Lado Ambrožič na RTV, dne 14. 4. 2013 povedal, da mu je Maček zabičal, da mora molčati o težkem življenju v SZ. Vodilni komunisti, ki so končali partijske šole v Moskvi, so po vrnitvi torej zavajali ljudi. Vsem, ki se bodo uprli okupatorju in se bodo borili za zmago v revoluciji, so obljubili, da bo po zmagi revolucije življenje lepše. Vodstvo NOB, ki ga je vodil Boris Kidrič, predsednik KPS, je ljudem obljubilo: »Ko zmagamo ne bo več izkoriščanja, vse bo naše, naša bo oblast, delu čast in oblast!«
Take obljube je partija obljubila vsem, ki se bodo borili za zmago revolucije v državljanski vojni. Te obljube so bile borcem glavni motiv. Brez interesa in podpore Stalina, voditelja svetovnega gibanja komunizma, Jugoslavija ne bi postala njegovo interesno področje za širitev komunizma. Obljuba vodstva KPS, da bo po zmagi revolucije življenje lepše, kot je že v SZ, je bila velika prevara, podcenjevanje naroda, predvsem tistih, ki so zaupali vodstvu KPS. To prevaro so drago plačali tako tisti, ki so verjeli in zaupali obljubam vodilnih komunistov, in seveda tisti, ki niso zaupali obljubam komunistov in so se bali Stalinovega komunizma.
Zaradi lažne obljube vodilnih slovenskih komunistov in ob podpori Stalina je zmagala revolucija. Žrtve naroda so bile zato ogromne. Partija je edina v Evropi s silo uvedla enopartijski režim po vzoru Stalinove enopartijske diktature. Slovenci, ki obljubam partije niso verjeli in so pokazali, da se bojijo Stalina, so bili oklicani za potencialne izdajalce naroda in bili preventivno likvidirani kot potencialni narodni izdajalci(?). To je narod prizadelo, saj je bilo to početje zmagovalcev nečloveško, kar še danes bremeni in deli slovensko družbo. Nerazumljivo je, da so zmagovalci revolucije narodni heroji, pobiti nasprotniki revolucije pa so za mnoge še vedno izdajalci naroda! Tedaj pa se je prepevalo: »Rdeče smo fronte bojevniki mi, Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti!« Angelo Vode, ki je edina v partiji obsojala Stalinovo kolaboracijo komunizma in nacizma, je Boris Kidrič oz. partija brutalno kaznovala.
V njeni knjigi »Skriti spomin« berem, da ni našla nikogar, ki bi si upal misliti s svojo glavo: »Kar strmela sem, da more normalen človek, ki se ima za poštenega, izustiti take laži in jih drzno trobiti v svet, kot na primer, da je Sovjetska zveza zasedla vse te male države, ker jih je hotela zaščititi pred kapitalističnimi agresorji.« Po vojni je bila na Nagodetovem procesu obsojena kot vohunka in izdajalka naroda na 20 let zapora v samici, a je bila zaradi bolezni po 6 letih izpuščena, ostala pa je brez pravice do zaposlitve, nadzorovana vse do smrti. Če partija narodu ne bi dala teh lažnih obljub, ljudje ne bi šli v partizane in ne bi bilo ne OF niti ne nasprotnikov komunizma, ne Titove enopartijske države. »Tito je pred svojimi državljani skrival, da je Jugoslavija po sporu s Stalinom živela skoraj izključno od ameriških pomoči v hrani in od ameriških kreditov. Ali z drugimi besedami, Titove Jugoslavije brez Amerike ne bi bilo! Američani so rešili Titovo Jugoslavijo pred sovjetskimi tanki,« pravi Vojko Volk, svetovalec, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade – (Reporter; 25. marec 2024). V knjigi angleškega zgodovinarja »Titova velika prevara« pa berem: »Da je prišel Tito na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov.«
Dragi g.Franc Mihič!
Dober spis in dober izbor cvetoberja iz boljšojkomunistične zakladnice morilskih slovenskih Kajnov in Judežev.
Članek bom spravil, ker na določen način predstavlja enega osnovnih tekstov za učbenike zgodovine za osnovne in srednje šole.Slovenije, seveda.
Zadevo bi lahko sproti dopolnjevali, g.Mihič sam in tudi, seveda, različni avtorji. K vsebini dodajam nekaj svojega cvetoberja, ki ga nosim s seboj vedno. Zasidralo se je v same kosti in v sklepe, tako, da lepo
dopolnjuje doraščanje mojega trupla.
Recimo takole:
Dodal bi par stavkov o Ivanu Matiji Mačku, enemu največjih slovenskih krvavih morilcev, namreč kako je končal svojo kariero velikega butastega revolucionarja in sicer ne na kliniki v Polju, kot množica njegovih likvidatorjev, eksekutorjev, oz.najetih poklicnih sadističnih partizanskih morilcev, pač pa je pol leta baje prebil med Frančiškani, kjer , da si je lajšal dušnomožganske muke preden se je stegnil v trdo truplo.
Jassno pri tem je, da je njegov epilog ostal v strogo mrtvi tajnosti in se baraba javno ni nikoli, ne pokesal, ne spokoril tako, da bi ga bile slišale njegove žrtve, ki jih je najprvo postavil na sezname aktivistov-terencev in terenk OF, ki so jih markirali, kot Nemci Žide z rumeno zvezdo, z živim žigom Izdajalca.
Drugo bi recimo, kot kamen temeljnik v naše bodoče učbenike spadala zabeležka o slavni sestri najmočnejšega in največjega in najbolj krvavega boljševika komunista Slovenije in Balkana, nadtov. Edvarda Kardelja, o Pepci Kardelj, ki je povsem slučajno bila prava poročena soproga zgoraj opljuvanega I.M. Matije.Namreč, ko je Slovenija postala samostojna in demokratično zastavljena druga država Slovenk in Slovencev (Prva je bila tista iz l.G.1919), je ta ženska, ki je spadala v špico slovenske komunistične piramide epohalno presenetljivo v Mladini objavila Apel slovenskim komunistom, da naj priznajo svojo zločinskost, se pred narodom pokesajo in se dajo soditi državnemu Pravosodju. Šokovni šok, ki ga svet še ni videl. Punca ni dihala slobvenskega zraka dolgo, niti ni dolgo gledala slovenskih planin, poljan, globeli in ni več poslušala slovenskih ptic in čebelic, sploh pa ne žuborenja slovenskih gorskih žuborečih potočkov, kajti ustavili so ji njeno srce točno tako kot zahteva partijsko-partizanski revolucionarni satanski Duh.
In tako dalje in tako dalje.
Največji slovenski živeči in sploh plodno pišoči zgodovinar in poznavalec par excellace slovenske kriminalkomunistične specialne operacije imenovane NOB OF Revolucija v okvirih WW2 ima v državi največji pisno dokumentarni zaklad na to temo in moderna umetna superinteligenčna mašinerija bo z veliko težavo, mislim tako, izluščila zlati cvetober zgodovinskih dejstev, ki bodo učečo se slovensko mladež bodočnosti (kolikor je sploh slovenske, namreč, še bo) podučila o resničnosti komunističnega
podviga, ki mu v Evropi in na svetu sploh ni para. Seveda na račun okoli približno 100.000 grobov v Sloveniji in približno cirka naokoli, recimo šestkrat toliko žalujočih svojcev prvega reda, ki se niso mogli
nikomur pritožiti in ,ki niso mogli, niso smeli in sploh niso vedeli kje prižgati sveče žalovanja in slovesa, še do današnjih dni….O LJUBI BOG; ZAKAJ SI NAS ZAPUSTIL ?
Spoštovani g. France Korošec, hvala vam za vaš komentar in predloge za dopolnitev te teme.
Zmaga komunistov oz. OF v državljanski vojni je za veliko državljanov žal še vedno sprejemljiva. Mnogi namreč še vedno verjamejo, da je KPS oz. OF edina odpravila režim, ki je dopuščal izkoriščanje ljudi ter da so revolucionarni partizani sami premagali in pregnali okupatorja, sicer bi se okupacija Slovenije nadaljevala. Tako prikazovanje rezultatov državljanske vojne je seveda zgrešeno, saj partizanskega upora oz. OF ne bi bilo, če se ne bi Stalin že l. 1939 čutil ogrožen od držav, kjer je vladal imperializem in se je zatekel pod zaščito Hitlerju. V Moskvi sta podpisala pakt Ribbentrop Molotov in še poseben tajni sporazum, kar jima je omogočil, da sta potem lahko skladno sporazumu okupirala skoraj vse evropske države, razen Velike Britanije, nazadnje pa še kraljevino Jugoslavijo. 22. junija 1941 pa je Hitler iznenada in napadel SZ in s tem prekinil njun pakt in kolaboracijo komunizma z nacizmom. Do tedaj ni nobeden komunist protestiral zoper ta sprevrženi pakt. Stalin je v borbah zoper napadalca – okupatorja Hitlerja utrpel velike človeške in materialne izgube. Zato so mu zahodni zavezniki odobrili Jugoslavijo za njegovo “interesno sfero”. Komunisti oz. OF je šele po napadu Hitlerja na SZ pričela z oboroženim uporom zoper naciste in pozvala v boj za lepše življenje, ki da bo lepše kot je že v SZ. Tako so se vodilni KPS, ki so se šolali v Moskvi, ljudem neodgovorno lagali. Zavajali so slovenski narod in sicer tako prepričane, a zavedene zagovornike (!) komunizma-revolucije in seveda nasprotnike komunizma. Ali je bil interes slovenskega naroda, da v državljanski vojni zmaga revolucija, ki pa da je pobijala samo izdajalce naroda? V bratomorni revoluciji nastopajo na eni strani zagovorniki oz. začetniki revolucije in revolucionarnega nasilja, na drugi strani pa so nasprotniki revolucije in revolucionarnega nasilja! Oboji so se oz. naj bi se bojevali za svobodo in lepše življenje naroda po končani vojni, kar bi narodu omogočilo izbiro, kateri strani dati podporo v državljanski vojni. Narod je razklan, ker zagovorniki revolucije vztrajajo, da so se borili le za narod in so narodni heroji? Kolaboracija je ena najbolj najnizkotnejši in zavržnih dejanj, se pri nas zelo pogosto sliši. Res je, ko je kolaboracija očitno prostovoljna, kar pri nas gotovo ni bila. Berem. »Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: proti imperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili.« Lahko beremo v članku «So bili vsi na napačni strani«,” Delo-SP; 04.01.2014. Bivši ustavni sodnik, mag. Matevž Krivic, je meni pred časom v Dnevniku pisal: O koncentraciji hudega revolucionarnega nasilja na osvobojenih ozemljih v ljubljanski pokrajini kot vzroku za nastanek vaških straž bomo pa kar molčali in si pred tem še naprej zatiskali oči? Trdit, da je bila “bela garda” ustanovljena v času, “ko se med borci NOB sploh še ni govorilo o kakšni revoluciji”. Seveda ne, saj se je kasneje med partizani o tem govorilo še manj, razen ponekod na kakšnih političnih urah, da po vojni ne bo ne davkov ne denarja – in podobno…, saj je Stalin leta 1943 Kominterno razpustil in komunistom v Evropi strogo prepovedoval izvajanje revolucije med bojem proti okupatorjem, prišlo je do sporazuma Tito-Šubašić, do zagotovil zahodnim zaveznikom, da povojna oblast ne bo komunistična itd. Toda eno je, kaj se je med NOB “uradno” govorilo – resnično dogajanje na terenu je bilo pa v marsičem drugačno. Bomo mi “na levi” še naprej kar molčali o tem?” Državljanska vojna je največja tragedija v narodovi zgodovini. Dejstvo je, a je bil Stalin vodja svetovnega komunizma, voditelj SZ pravi kolaborant Hitlerja in nacizma, dejansko izdajalec svetovnega komunizma.
Znano je, da je za dosego ciljev revolucije potrebna globoka vera v koristnost in pravičnost boja in seveda pogum, saj cilji revolucije opravičujejo boj, ne glede na število padlih. Pokojni akademik dr. Aleksander Bajt je zapisal:»Za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«. Če se Stalin z zavezniki ne bi izgovoril za svojo interesno sfero Jugoslavije, ne bi Jugoslavija postala enopartijska nedemokratična država, ki jo je vodila samo KP, vse do osamosvojitve RS. »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Pravi Joseph A. Mussomeli, bivši ameriški veleposlanik v Sloveniji. Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu priporoča: »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”. Revolucijo ljudje ne začno iz zlobe, temveč iz vzrokov in ciljev, ki so za vsako stran različni, a vsaka je prepričana, da je samo njeno ravnanje koristno za narod. Kaj nam je vrednota, kaj nam je torej v ponos, revolucija in enoumje SFRJ ali demokracija in samostojna Republika Slovenija? Bo slovenski parlament še naprej zavračal podpis resolucije evropskega parlamenta, v čigavem imenu in komu v korist?”
»Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo«, je dejal Joseph A. Mussomeli, bivši ameriški veleposlanik v Sloveniji. »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”, pa priporoča Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu. Revolucijo ljudje praviloma ne začno iz zlobe, temveč iz vzrokov in ciljev, ki so za vsako stran različni, a vsaka je prepričana, da je samo njeno ravnanje koristno za narod. Žal pa je slovensko vodstvo KPS vseskozi zavajalo slovenski narod, da bo po vojni in po zmagi revolucije tudi pri nas lepše življenje kot je že v SZ? To je bila velika prevara, če ne izdaja naroda. Slovenija je tretja na svetu po izgubi prebivalstva! Slovenija je med vojno in revolucijo, imela 6,5-odstotno populacijsko izgubo prebivalstva zaradi vojne in revolucije, edine izvedene v Evropi, ki je na silo prevzela oblast, na silo uvedla enopartijski komunistični režim, kar je bilo v interesu širitve komunizma oz. je bilo v interesu Stalina, voditelja svetovnega gibanja komunizma. Jugoslavija tako postala Stalinova interesna sfera za širitev komunizma. «Da je prišel Tito na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov«, berem v knjigi angleškega zgodovinarja »Titova velika prevara«. Tako visoke so bile izgube Anglije, ki se je bojevala po celem svetu. V Sloveniji je bilo vseh žrtev 100.000, a zaradi partizanskega upora je padlo 7.800 okupatorjev. Kdaj bo naša kultura in politika, zaradi revolucije in nastalega razkola naroda , opredelila projekt, da mednarodno sestavljena neodvisna komisija temeljito analizira našo zgodovino, kakšne so posledice okupacije in posledice revolucije za narod. Rezultat oz. zaključki komisije so potem osnova za revizijo zgodovine in za spravo naroda, ki brez sprave nima obetavne perspektive?
To, kar je navedel g. Mihič je bilo po letu 1990 že mnogokrat javno povedano in napisano. Žal večina našega naroda tega še ni dojela, sicer ne bi še vedno množično volili komuniste in njihove ponosne naslednike. Čeprav smo zaradi obojih zaostali za razvitim svetom, še ni videti konca leve oblasti na Slovenskem. Ali smo Slovenci res tolikšni Butalci ali pa se za volilnimi uspehi levih skriva še kaj drugega?