V prejšnji kolumni z naslovom Margaret Thatcher in kuhani štruklji, sem se na koncu obrnil na izjavo kardinala Franca Rodeta, da mora tudi Cerkev prispevati k izboljšanju finančne situacije v državi. Zato sem predlagal, da bi bilo modro razmisliti, da bi verniki v letošnjem letu pri svetih mašah iz solidarnosti do države, darovali svoje darove tudi za utrditev slovenskih javnih financ.
Obžalovanje je premalo
Vem, da je pobuda prišla precej pozno, zamujenega je že slabega pol leta. Prav tako si ne delam utvar, da bo pobuda padla na plodna tla. S takšnimi in drugačnimi pobudami znotraj cerkvene skupnosti imam namreč precej slabe izkušnje. Pravzaprav se ne spomnim, kdaj je kateri od mojih predlogov, bodisi na ravni župnije, dekanije, ali celo v širši obliki, bil pozitivno sprejet. Takšnemu mačehovskemu odnosu Cerkve se po eni strani ne čudim, saj sem bil priča mnogim dobrim, a neuspelim pastoralnim poskusom, s strani zdaj že pokojnega duhovnika Vlada Pečnika, ki so bili bodisi zatrti v kali, bodisi tarča posmeha, po drugi strani pa so mnogi duhovniki po ovinkih priznavali, da slovensko Cerkev in vernost lahko rešijo samo njegovi predlogi.
Drugi takšen primer je mačehovski odnos Cerkve do odgovornih za finančni polom v mariborski nadškofiji. Na nepravilen odnos odgovornih na omenjeni nadškofiji, v odprtem pismu že drugič opozarja p. Bogdan Knavs. Kot je zapisal, je bil zaradi hudega ekonomskega pohlepa pri vodenju cerkvenih gospodarskih družb Zvon 1 in Zvon 2, v katerih je imelo prihranke na tisoče vernikov, storjen greh zoper pravičnost. Na mariborski škofiji so se ob odkritju škandala vsem malim delničarjem in drugim oškodovanim vlagateljem sicer opravičili, a Knavs (pravilno) meni, da to ni dovolj, saj bi morali biti odgovorni za nastalo situacijo tudi kaznovani. Pobudo p. Bogdana Knavsa z veseljem podpišem, saj sem tudi sam prepričan, in tako nas Cerkev glede zakramenta sprave sama uči, da sta za pokoro in odvezo potrebna oba elementa: kesanje in poprava krivic. A kakor beremo v medijih, mariborska nadškofija ponovno molči.
Kdor krade, naj ne krade več
Že res, da „naj človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust,“(prim. Mt 4,4) kakor mi je ob pogovoru o tej problematiki arogantno zabrusil eden izmed slovenskih duhovnikov, s čimer je želel pravzaprav povedati, da se „nas“ to ne tiče. Pa vendar apostol Pavel piše, da „kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno plačilo,“ (prim. Rim 4,4) in – povejmo brez dlake na jeziku – „kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi.“ (Ef 4,28) Vlagatelji v Zvon 1 in Zvon 2 so namreč še posebej zaupali v varnost svojih naložb, kajti znotraj vsakokratne družbe, ki je pijana od naslad tega sveta, naj bi bila Cerkev svetilnik in prinašalka božje pravičnosti, ali kakor je povedal brat Alois na Taizejskem srečanju v Ljubljani, da Bog pošilja vse, ki verujejo vanj, v svet, da postanejo sol zemlje, kvas zaupanja in miru. Žal, v omenjenem primeru nič od tega.
Cerkev si lahko zaupanje povrne z dobrimi deli
Cerkev ima v slovenskem prostoru zaradi takšnih in drugačnih razlogov že na splošno slab ugled. Tovrstna neodzivnost in mlačnost v primerih, ko bi se lahko izkazala kot resnična ustanova, preko katere sije luč vstalega Gospoda Jezusa Kristusa v temo razkristjanjene družbe, situacijo še poslabšuje. Nič presenetljivega ni torej, da v javnomnenjskih anketah beležimo podatek, da zaupanje v Cerkev še bolj drastično pada ravno v zadnjem času.
Brat Alois je med drugim na Taizejskem srečanju v Ljubljani poudaril, da nobena družba ne more živeti brez zaupanja. To pa po njegovem ni naivno ali enostavno, saj kadar izberemo zaupanje, to ne pomeni, da si zatiskamo oči pred vsem, kar je v svetu narobe, temveč da se zavedamo, da nam je Kristus zapustil dediščino nove solidarnosti, ki zajema vso človeško družino. Brat Alois dodaja, da sta zaupanje v Boga in iskanje zaupanja med ljudmi neločljivo povezana.
Katoliška Cerkev na Slovenskem si bo torej prislužila zaupanje in ugled tako, da bo delala dobro tako znotraj same sebe, kakor tudi v sodelovanju z državo in tako s širšo družbo, saj „kdor zna delati dobro, pa ne dela, ima greh,“ (prim. Jak 4,17) ta pa je delo krivičnih. Apostol Pavel pa končno glede delanja krivice uči, da „kdor dela krivico, bo požel, kar je krivičnega storil, in nihče se ne bo oziral na osebo.“ (Kol 3,25)
Foto: Wikipedia
