Materinski dan – leto pozneje

Danes, na praznik Gospodovega oznanjenja in na materinski dan, se spominjamo dneva, ko smo z referendumom slovenske družine obranili pred hudim udarcem sil teme. Eno leto, ko državni zbor ne sme sprejeti zakona, ki bi bil vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volivcev, bo tako vsak čas mimo. Vprašanje pa je, ali smo pripravljeni na nove izzive, ki nedvomno prihajajo.

Ključni problem je po mojem v tem, da kristjani mislimo, da je človek dober, da v svetu vlada mir, da bo že Bog vse uredil, če bomo dovolj molili. Zaverovani smo v nek dober, miren svet, poln ljubezni in lepote. A človek je po svoji naravi dober in slab, miru pa v svetu ni že od izvirnega greha naprej! Le poglejmo na primer Petra Opeko – neprestano ponavlja, da je življenje boj. Njegovi knjigi nosita naslov Dnevnik spopada in Bojevnik upanja. Življenje je nenehen boj s silami teme v nas samih in v naši okolici. Tega še nismo dojeli, zato nas nasprotniki tako lahko prinašajo okoli.

Ob materinskem dnevu običajno veliko raje poslušamo besede hvaležnosti materam, prisrčno otroško petje in recitacije, ne pa pozivanja k aktivnosti in boju. A v resnici potrebujemo prvo in drugo. Prvo zato, da vzdržujemo lepe odnose v družini, da se zavemo pomembnosti materinstva, da otroci ozavestijo, kaj vse jim pomeni mati. Drugo pa zato, da nam je prvo sploh omogočeno.

Kaj naj torej mi, »navadni« državljani, storimo, da se bomo v prihodnje lažje spopadali z rušilci družine? Na kratko rečeno: Širiti moramo življenje! Najprej sploh spregovoriti  v svoji okolici, s svojimi bližnjimi o družini, otrocih, o varovanju življenja, prisluhniti premnogim staršem, ki trpijo zaradi izgube svojih otrok, govoriti o veselju nad otroki, o veselju, ki ga daje velika družina. O tem je treba govoriti tudi v javnosti! Ne želimo pa nikogar izključevati ali obsojati: Mnogo je staršev, ki ne morejo imeti otrok ali so se svojemu otroku iz takšnih ali drugačnih razlogov odrekli ali ga celo splavili. Treba je prisluhniti njihovi bolečini, še prav posebej na današnji praznik.

Spomnimo se torej danes vseh tistih žena, katerih materinstvo se manifestira v velikih, urejenih družinah; tistih, ki se za to trudijo, pa jim ni dano; tistih, ki so v duhovnem poklicu sprejele materinstvo nad vsemi Božjimi otroki; ter tistih, ki se svoji materinski poklicanosti nočejo odzvati. Za vse prosimo blagoslova!

Nam vsem pa želim, da bi pred vsakim materinskim dnem toliko delali in molili, kot smo pred lanskoletnim. Samo tako nam bo namreč uspelo ohraniti tisto, kar dela narod vitalen.