O nesrečnem arbitražnem sporazumu je bilo že toliko povedanega in napisanega, da bom tokrat citiral le eno njegovo določbo, ki je v tem trenutku ključnega pomena. V prvem odstavku 10. člena je namreč določeno, da se pogodbenici »vzdržita vseh dejanj ali izjav, ki bi lahko spor še zaostrili ali ogrozili delo arbitražnega sporazuma«.
Kako naj drugače tolmačimo enostranska in provokativna dejanja s strani hrvaških državnih organov v obliki vrisovanja sredinske črte v Piranskem zalivu – denimo geodetskega zavoda in ministrstva za kmetijstvo – kot zaostrovanje in ogrožanje arbitražnega sporazuma? Kdo je tu bedak ali večji naivnež?
Vse kaže, da se je Hrvaška od samega začetka (in še prej) pogajala s figo v žepu in je poskušala arbitražni sporazum izmaličiti oziroma ga (sebi) prikrojiti do te mere, da bi z arbitražno določbo dokončno (in seveda povsem neopravičeno in nepravično!) dobila sredinsko črto v Piranskem zalivu in Sloveniji blagovolila kvečjemu nekakšen modificiran tranzitni prehod čez »njene« teritorialne vode do odprtega morja. To ji je očitno uspelo, kar potrjujejo tako zadnja nezaslišana dejanja hrvaških oblasti kot tudi enostranska izjava ob podpisu in ratifikaciji arbitražnega sporazuma ter številne javne izjave njenega izbranega arbitra dr. Budislava Vukasa.
