Imamo mandatarko, katere magistrsko delo je plagiat, a to je za slovensko družbo in akademski profesorski zbor očitno sprejemljivo, kar je še en dokaz več o popolnem razkroju etike v naši družbi in hipokriziji slovenskih intelektualnih elit.
Prodorna študija
Pred skoraj štirimi tedni so se v javnosti prvič pojavili namigi o tem, da je magistrska naloga Alenke Bratušek plagiat. Zahvaljujoč sodobni tehniki smo lahko vsi preko spleta prelistali njeno nalogo in se naužili novega znanja. Že prvi pregled kaže na skromen obseg naloge, zgolj 88 strani, in to ni naloga s področja naravoslovja, kjer je takšen obseg zaradi drugačne narave znanstvene metode povsem razumljiv in zadosten, gre za magistrsko nalogo s področja družboslovja. Drugo dejstvo, ki bode v oči, je skromna bibliografija: 34 enot in še od tega jih je v nalogi uporabila le 16, še enkrat poudarjam 16, ali pa če hočete 34, kar je še vedno (pre)skromno število bibliografskih enot za magistrsko nalogo. Tisti, ki so se malo bolj poglobili v nalogo, so ugotovili še številne druge nepravilnosti, predvsem, da je del naloge, vsaj štiri strani, dobesedno prepisan brez navedbe vira.
Plagiat – kruh naš vsakdanji
Univerza v Ljubljani je po skoraj treh tednih od odkritja afere na svoji spletni strani objavila Pojasnila glede postopka ugotavljanja plagiatorstva, iz katerih je razvidno, da je vsa odgovornost za reševanje konkretnih sumljivih primerov v rokah fakultet, kjer so kandidati opravili svoj študij. Glede plagiatorstva se je oglasil tudi rektor univerze Stanislav Pejovnik, ki je sicer odločno obsodil plagiatorstvo, a se že v naslednjem stavku relativiziral, ko je dodal, da vsak prepisan stavek še ni plagiat in da je pomembno, »ali je tisti stavek odločilen za vsebino celotnega dela, drugo pa se šteje kot neopravičljiva napaka; se pa šteje kot napaka, ki ni opravičljiva in vsako prepisovanje je prepisovanje.« To, o napaki, mi je nekam znano iz neke druge zgodbe o Danilu in Gregorju, oz. ko gre za naše, se praviloma vse reducira na napako. Torej gre za napako oziroma smo dobili mandatarko z napako. V konkretnem primeru je ves postopek prepuščen Fakulteti za družbene vede, kjer je Alenka Bratušek zagovarjala svojo magistrsko nalogo, a FDV se je razumljivo zavila v molk in v skopem sporočilu za javnost zgolj opisala, kakšen je postopek za odvzem akademskega naslova. Možnost, da bi FDV sprožila postopek zoper Bratuškovo, pa je enaka možnosti, da bi ob nedavnem poročilu KPK Janša in Janković dobila nezaupnico v svojih strankah. FDV namreč v prvi vrsti ni visokošolska ustanova, ampak servis za podporo levici, nekakšna Magna Mater leve fronte – vse ostalo je temu podrejeno. In to je od fakultete, katere profesorje so ob ustanovitvi večinoma rekrutirali iz vrst UDBE, tudi razumljivo. To ne nazadnje dokazuje tudi diplomsko delo »lingvista« Mitje Meršolja, kjer se je FDV zadovoljila z njegovim že predhodno objavljenim potopisom, in nedavno mnenje prvaka SD Igorja Lukšiča, ki je hkrati tudi profesor na FDV, ki pravi, da država ne sme biti talec neke magistrske naloge.
Pa da ne bom krivičen do FDV, podobne »napake« in nespodobne prakse, nizek nivo in dopuščanje plagiatorstva je razširjen pojav na številnih slovenskih fakultetah, pri čemer prednjačijo razne novonastale fakultete. O tem sem se lahko prepričal ob pregledovanju številnih diplomskih in magistrskih nalog z različnih fakultet, ki jih je v zadnjem desetletju lektorirala moja žena, in delež skrajno podpovprečnih in prepisanih nalog je res zaskrbljujoč. Mnoge fakultete so tako postale neke vrste ceneni trgovci z akademskimi naslovi, k temu pa jih izdatno spodbuja tudi država s svojim »glavarinskim« sistemom in ekspanzijsko visokošolsko politiko.
Odziv slovenskih intelektualnih elit
Univerza v Ljubljani je v že omenjenem pojasnilu med drugim zapisala: »Za opredelitev plagiata nista pomembna obseg plagiata in njegov pomen. Plagiat je lahko le en stavek ali celotno delo. Prav tako za opredelitev plagiata ni pomembno, ali je umeščen v bolj ali manj pomemben pisni izdelek …« A kljub neizpodbitnim dejstvom o prepisovanju Alenke Bratušek v njeni magistrski nalogi, se je slovenska javnost odzvala zelo medlo. KPK je sicer pozvala stranke, naj se opredelijo do plagiatorstva, a sledil je molk. Levici prijazni mediji so se omejili zgolj na poročila o očitkih plagiatorstva in mnenja strank o tem, kar je glede na stanje slovenske medijske krajine, strah (nedavno je bil odpuščen Jaka Elikan) in samocenzuro tudi razumljivo. Tisto, kar bolj žalosti, je gnila cehovska solidarnost univerzitetnih profesorjev in intelektualcev, ki molčijo ali se sprenevedajo, izuzemši nekaj redkih izjem, ki pa v glavnem spadajo v skupino podpornikov »skoraj bivše« vlade. Visokošolski zavodi in njihovi profesorji bi morali imeti ničelno toleranco do plagiatorstva, in to ne glede na to, za koga gre: Alenko Bratušek, Danijela Krivca, Boruta Ambrožiča, Branka Mariniča, Mitjo Meršolja, Franca Kanglerja …. Namesto tega smo priča sprenevedanju in prelaganju odgovornosti, kar kaže na popolno izgubo temeljnih etičnih vrednot in hipokrizijo slovenske akademske elite, ki je očitno le še ceh, ki se bori za svoje plače.
Nova predsednica vlade z akademskim naslovom magistra znanosti bo, kot zagotavlja, v politiko vnesla nove standarde – in glede na njeno magistrsko delo se bojim, da res.
