“Ko tečem, čutim Božje veselje,” je v pismu svoji sestri napisal škotski tekač Eric Liddell. Ne samo veselje, tudi žalost, bolečino in trpljenje, skratka, ko tečem, čutim Boga, njegovo prisotnost, njegov ljubeči pogled, bi lahko dodali. Tudi Eric verjetno ni čutil vedno samo veselja. Bil je preizkušan in iz te preizkušnje izšel s pokončno glavo. Koliko je trpel in se bojeval s seboj in z Bogom je skrivnost, sta pa bila tako trpljenje kot bolečina premagana z veseljem, z vstajenjskim veseljem.
Eric Liddell, znan tudi kot ‘Flying Scotsman’ ali leteči Škot se je na prav poseben način zapisal v zgodovino. V začetku 20. stoletja je bil Eric eden najhitrejših tekačev na svetu na 100 m. Izbran je bil v moštvo Velike Britanije za olimpijske igre v Parizu leta 1924. Organizator iger je določil, da bo tek na 100 m na nedeljo in Eric je svojo udeležbo odpovedal. Razlog odpovedi je bilo dejstvo, da je zanj, predanega vernika, nedopustno teči na nedeljo, Gospodov dan. Eric je simbol atleta, ki mu je ljubezen do Boga vrednejša od posvetne slave. Tudi olimpijske igre niso mogle omajati njegovega prepričanja. Koliko športnikov sanja o udeležbi na olimpijskih igrah, Eric pa s svojo držo pokaže, da so nekatere stvari v življenju višje in pomembnejše. V filmu Chariots of Fire ali Ognjene kočije, ki je posnet po Ericovi zgodbi, pravi: »Verjamem, da me je Bog naredil za določen namen …, toda naredil me je tudi hitrega, in ko tečem, čutim njegovo veselje.« Eric je užival v teku, ki mu je bil neke vrste sredstvo za njegov odnos z Bogom. Niso ga skrbele posvetne stvari. Bil je tako močan, da se je odpovedal enemu najprestižnejših tekmovanj na svetu. Jasen v svojem prepričanju. Zanimivo, da je dobil priložnost na istih olimpijskih igrah v teku na 400 m, ki pa ni bila ravno njegova panoga. Poskrbel je za veliko presenečenje, saj na teku ni le zmagal, temveč postavil celo svetovni rekord. Film Ognjene kočije prikaže, kako je pred startom teka na 400 m stopil do njega ameriški atlet in mu v roke stisnil kos papirja, na katerem je bil citat iz Svetega pisma iz Prve Samuelove knjige. Na papirju je pisalo: »Kdor me časti, jaz ga bom častil« (1 Sam 2,30). S papirjem, stisnjenim v svoji roki, je Eric zmagal v teku na 400 m na olimpijskih igrah v Parizu leta 1924 in postavil svetovni rekord. Trpljenje, bolečina, notranji boji in vztrajanje so bili poplačani z veseljem, Božjim veseljem. Kako je Božje veselje v resnici doživljal Eric, ve le on sam, tako kot doživlja vsak od nas Boga na svojstven in enkraten način.
Eric je tekel neke vrste križev pot. Padal je in vstajal, doživljal poraze in zmage, a najpomembnejša zmaga je bilo vstajenje. Vstali Kristus je bil za Erica vir Božjega veselja.
Tudi tekači, ki se vsako leto podajo na tekaški križev pot iz Dravelj na Brezje so iskalci Božjega veselja. Zavedajo se, da pot do tja gre preko soočenja s Kristusovim trpljenjem. Zbrali se bomo v novi draveljski cerkvi ob 8. uri, kjer bomo s prvo postajo križevega pota, začeli vsak svoj in hkrati kot skupnost Gospodov križev pot. Tekli bomo preko Toškega čela, kjer bo druga postaja, na Sv. Katarino, do Sv. Jakoba. Od tam se bomo spustili v Soro, potem pa mimo Suhe do sester uršulink k Svetemu Duhu, kjer bo sedma postaja križevega pota. Od tam nas bo križev pot vodil v Crngorb, na Križno goro, Čepulje, Sv. Jošt, Besnico, Ljubno in Brezje.
Kdor bi rad občutil in izrekel besede Erica Liddella, lepo vabljen, da se nam na veliki petek pridruži, bodisi v Dravljah ali kateri drugi postaji križevega pota.
p. Miran Žvanut, župnik v Dravljah
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
