M. Petek, Slomedia: Manj ni več

Pred davnimi leti sva v klepetu s prijateljem iz Srbije ugotavljala veliko prednost Slovenije v njenem bolj enakomernem razvoju. V centru Beograda je vse moderno in že mondeno, malo iz centra ven je revščina, na podeželju pa beda. Razlike med urbanimi centri in podeželjem, med glavnim mestom in vasjo so v Sloveniji bistveno manjše. Domala ni več krajev brez elektrike in vode, na podeželju gradijo optične povezave, v našem kulturnem domu so v gledališkem abonmaju predstave ljubljanske drame in drugih profesionalnih slovenskih gledališč. Na podeželju so tudi fakultete ter kakovostne srednje šole in ljudem ni treba daleč od doma. V nasprotju s Srbijo ali katerimi drugimi državami nekdanje Jugoslavije, je kakovost življenja na slovenskem podeželju precej podobna kakovosti življenja v urbanih središčih. Vsaj bila je.

Slovenija je na tem področju v preteklosti res vzpostavila dober standard in nastavke za razvoj, vendar se razlike med osrednjo Slovenijo z Ljubljano na čelu in preostalim delom države iz leta v leto povečujejo, namesto da bi se zmanjševale. V osrednji Sloveniji so plače nad slovenskim povprečjem, v regijah severovzhodne Slovenije pa pod njim. Med osrednjeslovensko in preostalimi regijami torej zija zelo velik prepad, od plač pa sta v veliki meri odvisna tudi standard ljudi in vprašanje revščine. Ko se ponekod v Ljubljani razkazujejo že skorajda z razuzdanim razsipništvom, pa v marsikateri podeželski občini komaj sestavljajo dan z dnevom.

Razprava v parlamentu okrog rebalansa proračuna ne kaže, da bi se te razlike pričele zmanjševati. Nasprotno, te se hitreje in še bolj drastično večajo. V sanacijo bank smo zaradi tajkunskih kreditov, političnih privilegirancev, kriminalnih bankirjev, ki jim je kdo ve kdo podelil popolno imuniteto, zmetali milijarde evrov, ki jih sedaj zmanjkuje za zdravstvo, šolstvo, ceste, socialo. Vendar ga ne zmanjkuje enako, bolj ga zmanjkuje za podeželje in odročne kraje, kot pa za center države. Cerarjeva vlada z rebalansom modro ugotavlja in priznava, da bo prihodkov manj, to je za 64 milijonov evrov, odhodkov pa bo več, saj jih povečuje za 467,5 milijona evrov, to je na 9,95 milijarde evrov. Proračunski primanjkljaj bo tako dosegel skorajda 1,4 milijarde evrov in bo še za kakšnih 170 milijonov evrov večji kot v minulem letu. Takšna matematika, ko imaš manj prihodkov, trošiš pa še več kot prej, je dovoljena samo državi. Grški in očitno tudi slovenski. Gospodinjstvom to ni dovoljeno. In slovenski narod te dni posluša karikature te novodobne slovenske politike, ki ponavlja mantro, kako jim je po težkih usklajevanjih uspelo doseči pomemben korak k srednjeročno uravnoteženem proračunu. Kaj pa je tu uravnoteženega, če vsako leto dobiš v blagajno manj, trošiš pa več?! Navadna kmečka logika tega razmišljanja ne prenese. Kako je lahko razvoj uravnotežen, če enemu okolju stalno jemlješ, drugemu pa stalno daješ? Uravnoteženost proračuna v slovenski politiki pomeni, da si elita na oblasti uravnoteženo porazdeli državno malho, ki jo nekateri jemljejo kot bojni plen. Oziroma, uravnoteži ga tako, da dvakrat na leto najeme nove milijarde kreditov, si kupuje socialni mir, državo pa poriva v brezno. V Sloveniji med preprostim ljudstvom rastejo simpatije do politike nove grške vlade in njihove slovenske ekspoziture, ki zagovarja tezo, da je treba lepo in dobro živeti, si denar sposojati, ne pa ga vrniti. Živeti na tuj račun torej, kot v nekdanji Jugoslaviji. Kaj se je na koncu zgodilo z Jugoslavijo, pa dobro vemo.

Več lahko preberete na Slomedia.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.