Najbrž vsakogar kdaj zgrabi, da bi se komu ali čemu uprl, da bi kričal, cepetal, psoval, jadikoval, jokal, udarjal, rušil, škodoval ali pobegnil stran od vsega hudega, ker ni od nikoder tistega vsemogočnega, da bi ga branil. Na živce nam gredo tečni sosedje, politiki, službeni šefi, čudni sodelavci, dobičkaželjni rumeni mediji, neotesani vozniki, cmeravi otroci, neprizanesljivi učitelji, boljši od nas ali sumljivo slabši, skratka vsi in vse po seznamu z nami vred, predvsem če vstanemo z napačno nogo. Če individualni »upor« preraste v množičnega in je usmerjen proti konkretnemu sistemu, denimo trenutno državni oblasti (vladi, parlamentu, sodstvu), štorija ni več tako preprosta, kajti pojavijo se drugačni psihološki dejavniki, zgodi se množica, ki se ravna po nekih zakonitostih. Zdi se, da je v zadnjem letu mnogim prekipelo, saj smo na televiziji ali kar v živo osuplo motrili prizore, ki smo jih bili vajeni zgolj na diktatorskih koncih sveta: obmetavanje z granitnimi kockami, nezemeljsko opremljeni policijski specialci z gumjastimi palicami, oklepna vozila, vodni topovi, kri, solze, aretacije … So bili vstajniki pristni in spontani ali naročeni, nahujskani in finančno podmazani? Kdo ve, a če me premislek ne vara, ne smemo vseh »sistemskih upornikov« zmetati v isto temnico, kajti med njimi po prostem preudarku – brez socioloških, antropoloških, psiholoških in drugih dušebrižnih študij – lahko prepoznamo vsaj pet kategorij: nihiliste, oportuniste, razočarance, realiste in konstruktivne idealiste. Lahko bi dodal še rubriko »razno«, a je preveč samoopravičevalno obrabljena, kot da bi se že v naslovu hotel zavarovati, da bom govoril le o nekaterih vidikih sistemskih upornikov ali o uvodu v upornike proti raznovrstnim sistemom.
Nihilisti
V prvo skupino sodi nihilist, za katerega je vse zanič, ker je skrajni skeptik in upornik brez smiselnega razloga. Prazno in logično neutemeljeno zavrača načela, resnice, spoznanja, moralne norme in vrednote. Nihilizem je rezultat vsega slabega, kar se dogaja v neki družbi, izvira iz ljudske srenje, gospodarskih entitet in družbenih institucij oziroma njihove empirične kredibilnosti, na primer vladavine prava in juridične varnosti. Nihilizem je pred vrati in oglušujoče razbija; na Nietzschejevo vprašanje, od kod prihaja ta najgrozlivejši gost, odgovarja Umberto Galimberti v splošnem družbenem kontekstu: nihilizem izvira iz nas samih, iz razvrednotenja vrednot, relativizma današnjega sveta, čustvene otopelosti, uniformiranosti, brezbrižnosti, drog, depresij, nevroz in pasivnosti. Čeprav nihilisti večinoma niso sami krivi, da so takšni, je njihovo uporništvo največkrat destruktivno, kar poglejmo na medmrežje, kjer krdelo sociopatskih anonimnežev poliva z žolčno gnojnico skoraj vsakogar, ki si drzne javno spregovoriti, četudi bo izrekel nekaj popolnoma ljubečega, nespornega ali notoričnega.
Oportunisti
Oportunist je vetrnjak in koristolovec, ki preračunljivo in nenačelno usmerja svoje ravnanje po okoliščinah ali obrača plašč po vetru. Če si bo nadel masko upornika, bo to storil zato, da bi ugajal nasprotni strani; popljuval bo en sistem, da bi napravil vtis na drugega, ki ga bo zaradi takšne prestane iniciacije rad sprejel medse. Za oportuniste navadno štejejo politične prestopnike in pribežnike, ki menjajo in zapuščajo stranke, vendar so med njimi (nami) bistvene etične razlike. Eni trgujejo s partijskimi izkaznicami zaradi ohranitve županske, svetniške, poslanske, ministrske, gospodarske ali katere druge funkcije oziroma jim šele zamenjava interesne skupine to omogoča, drugi pa kot izoblikovane osebnosti s privzgojenimi vrednotami zaman iščejo prostor pod svobodnim soncem, kjer bi se lahko združeni v sličnosti in različnosti samouresničevali, pomagali drugim in delovali za občo blaginjo.
Razočaranci
Naš slavni kolumnist bi se nemara domislil zagonetne besede disapojntmentisti, gre pa tudi po slovensko za ljudi, ki so bridko razočarani nad nekom ali čem, zato se iz zaveznikov prelevijo v nasprotnike, iz prijateljev v sovražnike, iz zagovornikov v oporečneže. Če nas po krivici odpustijo iz podjetja, najbrž ne bomo sladko leporečili o nadrejenih, mogoče se nam bo tudi blagovna znamka zamerila, na primer »Klinc gleda Vegrad, če ne zna poskrbeti za svoje zaposlene!« Kako naj bo novinar tolerantno prijazen do tistih, ki so naročili banditom, da ga pobijejo do smrti, a jim na srečo ni uspelo, mar naj se še naprej bori z računalniškim peresom ali naj vstopi v politiko in tam išče pravico? Razočaranje je silno čustvo, ki hitro omahne v sovraštvo ali pogubno depresijo, zato upor razočaranih praviloma ne pripomore k izboljšanju sedanjega sranja, pardon stanja.
Realisti
Realist je trezen in praktičen človek, ki upošteva dejstva in vidi življenje, takšno kot je. Če se že upira, to počne premišljeno, previdno, dolgočasno, suhoparno in v majhnih dozicah. Ni prepričan, da mu bo uspelo, ker največkrat po »difoltu« (tole bo spet všeč mojemu soimenjaku) ali v skladu z Murphyjevim zakonom tako ali tako ne uspe. Prav zato si z njegovo pomočjo ne moremo obetati epohalnih družbenih sprememb, ker previdnost ni vedno mati modrosti, ampak utegne biti omen evforične ali melanholične norosti, da se slepimo pred vse bolj ponorelim posvetnim in namišljeno svetim svetom.
Konstruktivni idealisti
Za tipičnega idealista velja stigma, da je zanesenjak in nepraktičen sanjač, nekakšen Cankarjev Martin Kačur, a če je hkrati tudi učinkovit in vizionarski, postane l’enfant terrible. S to francosko sintagmo tradicionalno označujemo svojeglavega otroka, ki je strašno iskren v svojih izjavah, s katerimi spravlja v neroden in sramoten položaj odrasle, predvsem starše. Ne da bi se silil v to kategorijo, se spominjam dogodka iz ranega otroštva, ko me je pozno zvečer prebudilo glasno pomenkovanje v predsobi, ki kuhinjo, dnevno sobo, balkon, kopalnico in stranišče še danes povezuje s stopniščem. Vstal sem in priracal po stopnicah navzdol in se kot mesečnik pojavil pred očetom in neznancem, ki je odnašal našo »zloglasno« peč na kurilno olje. Zmedeno sem po svoji mladi navadi zaletavo stegnil jezik ob najbolj nepravem trenutku, namesto da bi molčal in spoštoval staro modrost, da je molk zlato. Prostodušno sem bleknil, ali je to tista peč, ki je pred kratkim eksplodirala ter nas zadimila in osmradila … Khm, odziv navzočih verjetno ni treba podrobneje opisovati, ker je nesrečni kos opreme še nekaj časa ostal doma, jaz pa sem jo, hvala bogu, odnesel le z gromko pridigo.
Več: Delo
