Le preobrazba slehernika bo izboljšala svet, zato morajo pošteni ljudje zgrabiti politiko v svoje roke.
Zagotovo nas je vsaj peščica, ki bi na nedavno anketo o luči na koncu gospodarskega predora odgovorili s trohico pikrosti: »Da, vidimo jo, upajoč, da to ni pogubni vlak, ki drvi proti nam.«
Prihodnje leto se nam obetajo dvojne volitve, o čemer se že mrzlično razpreda po strankarskih in medijskih kuloarjih. Igra se politični poker, šahira, rošira, matira, pripravlja na kongrese in pomerja cesarjeve drese. Med hipoma vzniklo in prekmalu poniklo ljudsko vstajo »v suženjstvu zakletih« se kot potencialni ustanovitelji novih strank omenjajo zgodovinar Jože Pirjevec, pravnik Miro Cerar, nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, podjetnik Ivan Črnkovič in predstavniki Vseslovenske ljudske vstaje ter Civilne družbe za pravično Slovenijo. Naj vam silni duhovi naklonijo sreče, zanosa in sočutne etičnosti, toda nikar se ne pustite zapeljati skušnjavi, ki vas sili k varjenju še ene strankarske juhe! Nasitili bi se le izbrani povabljenci na prvo gostijo, pretežni večini pa bi bilo zgolj slabo ali še hujše.
Recept za hitro pokvarljivo mineštro
Ta politična kuharija se namreč prepogosto prismodi. Ambiciozni posamezniki se najprej samostojno angažirajo, potem pa se začnejo skupaj »gibati«, opogumljeni od oboževalcev in koristoljubnih podpihovalcev. Intenzivno razmišljajo o vstopu v politično restavracijo, kajti sicer jim ne uspe izboljšati neokusne družbene južine. Ustanovijo društvo ali zavod in nato ugotovijo, da na volitvah najlažje nastopijo kot politična stranka, torej jo ustanovijo in v medijskem soju zažarijo, saj domnevno prinašajo nekaj svežega in upanje vlivajočega. Če stranka pogori že na volitvah in ne prestopi znamenitega praga, postane del zgodovine, še preden je vanjo sploh zakorakala. Če se prebije v parlament in vlado, jo za kratek čas omami evforija kot značilen uvodni simptom strankokracije; takrat si vsi oblizujejo prste, retorično mlaskajo in zadovoljno rigajo. A kmalu izbruhnejo notranja prerivanja za prestižne funkcionarske mize in zunanja podtikovanja, zato stranka zboli, poči in se razleti na vse konce in kraje.
Kam naj se torej umesti štrleči ud volilnega telesa, ki se kot v bipolarni motnji razpoloženja manično oklepa ali depresivno otepa vročih volitve in se le delno identificira z inciativami, društvi, klubi, zvezami in drugimi tvorbami civilne družbe? Kdorkoli še vedno naivno verjame v nabreklo strankarsko prihodnost, naj si prebere rdečo knjižico Igorja Lukšiča o politični kulturi in političnosti morale, na katero nas je letošnjega marca spomnil politolog David Cerar. Tam so – malce paradoksalno glede na avtorjevo strmo strankarsko kariero – citirani ostri kritiki partitokracije iz prejšnjega stoletja, recimo Anton Korošec, Gorazd Kušej, Jože Jeraj, Edvard Kocbek in Anton Trstenjak.
Zadnji je neusmiljeno zapisal, da politična stranka »človeka navda s sovraštvom, z zakrknjenimi strastmi, kakor hitro ga enostransko zasvoji«, zato je strankarska adikcija »hujša od vsake opijanjenosti z mamili, najsi bo to alkohol ali hašiš«. Dandanes jim mnogi iz lastnega izkustva pritrjujemo, začenši s Francetom Bučarjem, ki pravi, da je politična stranka brez podrejanja in discipline kot tiger brez zob, zato je odbojna prav za tiste za ljudi, ki bi največ lahko pripomogli k reševanju družbenih težav. »Politika je spopad interesov pod krinko tekmovanja načel,« je povedal Ambrose Bierce, je »upravljanje javnih zadev za dosego osebnih koristi«. Mar jo res ne moremo vsaj delno osvoboditi tiranije političnih strank in jo vrniti ljudem?
Onkraj samozadostne strankokracije
Dobrohotno priporočam, da naši morebitni odrešitelji proučijo sijajno knjigo nekdanjega britanskega diplomata Carneja Rossa o revoluciji brez vodje oziroma kako bodo navadni ljudje prevzeli oblast in spremenili politiko 21. stoletja (The Leaderless Revolution: How Ordinary People Will Take Power and Change Politics in the 21st Century, Simon & Schuster, London 2011). Kot piše Guardian, pisec nadaljuje tam, kjer so končali Naomi Klein, Noreena Hertz in drugi pogumni aktivisti, ki jim ni vseeno. Globalne spremembe so se še najmanj prijele politikov, ki vztrajajo pri preživelih metodah in podpihujejo pogoltne lobiste, ki se vrivajo med politiko in ljudstvo. Politično kadrovanje ni le slovenska bolezen, ampak je pandemija. Ker upada popularnost strank in usiha njihovo članstvo, so vse bolj odvisne od donatorjev, ki v zameno pričakujejo pravšnje predpise in privilegije. Resda si ne smemo privoščiti anarhije, ker bi se na tej stopnji (ne)humanosti pobili, toda ne pozabimo, da so se najhujši genocidi zgodili prav pod streho hierarhično dovršenih legalnih državnih dvorcev – avtoriteta povzroča nemoralno in kaznivo vedénje podrejenih. Anarhično vedenje ne vodi vedno v kaos, ampak je lahko napredno in državotvorno, kar je epohalno dokazal Gandhi. Raziskave kažejo, da se ljudje vedejo bolj rizično, kadar je vzpostavljena regulatorna mašinerija, ki naj bi jih ščitila, zato navzočnost učitelja na igrišču še ne pomeni, da ne bo izgredov.
Zatorej potrebujemo nov politični sistem, ki ga bomo zgradili od spodaj navzgor, v krajevnih skupnostih, družinskih podjetjih, poslovnih partnerstvih, zadrugah in vzajemnih finančnih družbah. Kljub pastem lahko precej pomaga medmrežna kondenzacija pozitivne energije – spletna demokracija, ki pa nikakor ne sme povsem izpodrniti pristnih medčloveških stikov. Bolj kot smo vsaksebi – tako Ross –, bolj smo nagnjeni k anonimni agresivnosti, zato je že od nekdaj najučinkovitejša politika druženja in osebnega dogovarjanja. Le preobrazba slehernika bo izboljšala svet, zato morajo pošteni ljudje pograbiti politiko v svoje roke, sicer bodo državnim institucijam gospodarile mafije, teroristi in multinacionalke.
Več: Delo
