Po nedavnem neuspelem poskusu državnega udara – po domače »puča«, v katerega nenačrtovanje s strani Erdogana se kar ne morem prepričati, smo vsakodnevno priča raznim čistkam – če sem ciničen – približno nekaj malo manj kot polovice Turčije, ki Erdoganu nasprotuje. V enem prvih zamahov po uradnem propadu puča je bilo na vrsti sodstvo – v številkah, ki jim demokratična Evropa kar ne more verjeti. V smislu: odstranili smo neubogljive sodnike, zdaj pa bomo našli ubogljive.
Sicer pa to ni bil Erdoganov prvi obračun s sodstvom, četudi so o tem zadnjem mediji najbolj poročali, saj se je zgodil neposredno po neuspelem puču, sicer za Evropo povsem nezaslišanem dejanju, zelo blizu, praktično na njenih mejah, saj smo vajeni, da se puči dogajajo daleč stran, nekje v Afriki. Prvi Erdoganov nedopusten poseg v neodvisnost sodstva se je zgodil pred par leti, ko so njega in njegovo stranko pričeli preiskovati zaradi obtožb o korupciji. Tedaj je Erdogan s pomočjo svojih lovk enostavno razpustil turški sodni svet, ki ga ni hotel podpreti v poskusu, da se teh očitkov ubrani, njegove člane in tudi druge somišljenike, ki so želeli braniti neodvisnost sodnih institucij, pa je poslal službovati na iransko in sirsko mejo.
Spomnim se tedaj, ko je nek mlajši sodnik, ki je bil zelo mednarodno aktiven v svojih (prozahodnih) prizadevanjih za posodobitev turškega sodstva, pisal ENCJ obupno pismo, mislim da s sirske meje, kamor so ga poslali službovati, pri čemer se je skušal tolažiti s tem, da je tam sicer zelo lepa narava. Tega sodnika, sicer po rodu iz Carigrada, sem spoznal v Ankari, ko sem se udeležil nekega simpozija o sodniški etiki – v času po prvi reformi turškega sodnega sveta, ki je bila precej prozahodno naravnana – ko je pred leti Turčija še resno trkala na vrata EU. Možakar, ki mi je dejal, da pozna našega sedanjega premiera, ker je bil tudi Cerar, ko je še bil član in nato predsednik slovenskega Sodnega sveta, precej dejaven v ENCJ, mi je velikodušno razkazal mogočne prostore tedanjega turškega sodnega sveta. Moram priznati, da je vse skupaj name delovalo precej obetavno za samo Turčijo.
Kmalu za tem sem tega izjemnega sodnika ponovno srečal v Turčiji, v mestu Belek v pokrajini Antalya, kjer je bil nek mednarodni simpozij o sodniškem izobraževanju. Tudi tista delavnica je bila precej kakovostna in vse se je zdelo, da je Turčija na odlični poti, da doseže evropske standarde tudi glede delovanja sodstva.
Več lahko preberete na iusinfo.si.
