Slovenka na smučišču zapeljala čez 7-letnega dečka in zbežala, svojega malega Arnesa sta izmučila do smrti, po ohceti ženi ni mogel odpeti poročne obleke, zato jo je pretepel…………………… je le peščica naslovom iz vsakdanje kronike v slovenskih medijih.
Se nas prebrano sploh še dotakne ali pa so takšne novice postale vsakdanje? Strese me mraz, ko slišim, da je bilo včasih ”drugače”, da smo takšni, kot smo danes, že kako padli z Lune ali Marsa.
Skozi dva desetletja, ko sem raziskovala intimo prednikov, sem počasi in nezavedno pričela spoznavati, da to, kar poslušam in si zapisujem, sploh ni tako nedolžno, kot me je družba, v kateri živim, prepričevala ne le skozi šolstvo, tudi sicer.
Ob bolečih, še nikoli slišanih zgodbah, sem se tudi zavedala, da o tem, kakšni smo bili Slovenci nekoč, vemo zelo malo ali nič. Tisto, kar vemo, pa je preveč idealizirano, celo pocukrano in skregano z resnico.
Seveda, ne morem zanikati dejstva, da nam je o vsaki omari, stari mizi, knjigi, svečniku, hiši in podobnem, kar izvira iz nekega zgodovinskega trenutka naše preteklosti, znano domala vse, saj so o materialni kulturni dediščini napisane knjige, članki, doktorati, omenjeno pa je moč videti tudi razstavljeno v muzejih. Kljub temu, da smo bili pri zbiranju le-tega zelo temeljiti in dosledni, pa – po drugi strani – česa podobnega, žal, nismo počeli pri raziskovanju intimne preteklosti prednikov.
Na ta velik in meni nedoumljiv razkorak sem pomislila te dni, ko mi je prišlo v roke razmišljanje Matica Munca, v katerem razmišlja o sovraštvu s slovenskimi koreninami, med drugim, pa tudi zapiše, citiram:”… Besneči starši rohnijo nad otroci, psihopatski šefi iz svojih podrejenih skušajo izcediti zadnje kaplje krvi, do včeraj na videz ljubeči golobčki postajajo jetra kljuvajoči krokarji. Starejša občanka s palico drvi mimo prehoda za pešce med nervoznimi šoferji, na pustni torek se je alkoholizirani meščan lotil vožnje z biciklom po sredini ceste in vsem hupajočim nestrpnežem kazal sredinec, oni mu niso ostali dolžni, žugali so mu in se zraven drli s podobno slikovitimi opisi vsega, kar bi oni sami počeli seksualnega tokrat z materami dotičnega kaskaderja…”
Da pa bi minuli teden kar se nasilja tiče, še dolgo ostal zapisan v spominu, smo ostali brez besed ob novici iz črne kronike, ki govori o možakarju, ki je umoril nekdanjo ženo, jo potem naložil v avto in vozil s seboj, skrito na zadnjem sedežu. V ormoškem gradu so v avgustu in septembru leta 1945 do smrti izstradali 39 otrok. Leto 2013 pa je bilo zapolnjeno s tragičnimi zgodbami o dojenčici, ki sta jo starša zaradi predanosti veganstvu poslala v smrt. Takšnih in podobnih zgodb s slovenskim pedigrejem iz črne kronike je še nič koliko.
Vsak dan v Evropi umre 7 žensk, kolikšen odstotek odpade na Slovenijo? Koliko je otrok, ki leto za letom spremljajo nasilje pod domačo streho, pa o tem molčijo, ker se bojijo, ker jih je strah? Koliko je žensk, ki z leti postanejo odvisne od udarcev in brez njih ne morejo več niti živeti? Koliko je naključnih opazovalcev družinskega in siceršnjega nasilja, ki celo mislijo, da jih je žrtev dobila premalo, oziroma, da si je udarce celo zaslužila? Koliko je, na primer, podnajemnikov, ki so stanovanje, v katerem bivajo, popolnoma uničili in ga spremenili v hlev, prizadeti stanodajalci pa morajo držati jezik za zobmi, ker lahko, kakšna ironija, fašejo sodno preganjanje?
To so vprašanja, na katera bi bilo dobro neutrudno iskati odgovore in potem narediti maksimalno, da žrtvam pomagamo.
Sodobni čas nam s pomočjo medijev in interneta omogoča, da ničesar več ne ostane skrito. Vse grde reči so postale del vsakdana, zato smo se nanje navadili. Marsikdo ob krutih zgodbah, ki smo jim priča, v nevednosti le žalostno zamahne z roko, rekoč, včasih je bilo pa zelo drugače. Pa ne bi smel! Žal moram z vso gotovostjo reči, da je bilo nasilje že od nekdaj vkalkulirano v običajen vsak dan prednikov, le da so nekoč nanj gledali kot na nekaj bolj kot ne – ”vsakdanjega”.
Tistim, ki o tem, kako se je v živelo v prvi polovici 20. stoletja, ničesar ne vedo- oziroma, vedo le tisto, kar so se ”učili” v šoli – pa z običajno realnostjo nima zadosti zveze – se niti ne sanja, kaj pravzaprav se skriva pod slovensko zgodovinsko preprogo.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
