Lahko rečem, da se me je v tednu, ki je za nami, najbolj dotaknil zapis dobre vile Katarine Goričan Pokrivač iz Maribora, ki tokrat opozarja vse dobrotnike pred navidezno revščino. Takole je zapisala:” »Ko me nekdo, ki je po vseh možnih papirjih socialno ogrožen, pokliče na pomoč, sem šokirana, ko vstopim v luksuzno opremljeno stanovanje, na mizi so sladkarije in čipsi, otrok sedi za velikanskim TV-jem z igralno konzolo v rokah, v maminih rokah pa ultra nov telefon. Takoj me hitijo prepričevat, da je vse to podarjeno od dobrih ljudi, večina preko raznih skupin FBja. Ko povsem zdravim ljudem, ki jih vidim pred seboj potem povem, da je moja strategija pomoči takšna, da jim v roku dveh tednov uredim službo, da si bodo sami začeli služiti denar, ne najdemo več skupnega jezika,« je razočarana, saj je, po njenem, vedno več takšnih, ki samo grabijo in izkoriščajo dobroto ljudi, delali pa ne bi, saj že celo večnost sedijo na finančni podpori države in otroških dodatkih, od dobrih ljudi pa prejmejo vse od A do Ž.
Koliko je takšne navidezne revščine v naši državi, si ne upa povedati nihče. Generacije mladih, ki odraščajo v teh okoljih, se, žal, učijo, da denar raste na drevesu, ki se mu reče država in njena sociala, če si, seveda, dovolj spreten, da znaš primerno jamrat. Zgled staršev, ki to socialo dodobra izkoriščajo, pa jih potem spremlja tudi v življenju, saj se kot klop držijo pregovora, kar se janezek nauči, to janezek zna.
Še zdaleč ne navidezno, temveč zelo konkretno intelektualno revščino najdemo v slovenski politiki. Zunanji minister nam te dni zagotavlja, da “ni nevarnosti za nov migrantski val.”. a pozor: te besede je izrekel isti človek, ki je upokojencem zagotavljal vsaj 1000 evrov penzije.
O revščini v glavah tistih, ki so odgovorni za slovensko zdravje, je boleče razpredati. Pa ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker nam je nerodno. Kar 40.000 bolnikov ta trenutek čaka na nujno operacijo dlje, kot je po zakonu dovoljeno. Marsikateri minister v Cerarjevi vladi ne velja za najbolj brihtnega, toda pri nobenem ministru oziroma ministrici ni tolikšnega soglasja v strokovnih krogih, da je popolnoma nesposobna, kot je pri ministrici za zdravstvo. Je med njo in objestneži na cestah, ki brezglavo povzročijo prometne nesreče s smrtnim izidom sploh kakšna razlika?
Žal je Slovenija za marsikaterega – z izrazito revščino v glavi še zmeraj lesena klobasa, ki je sicer lepa na pogled, a kaj, ko ni niti malo užitna.
Kje so časi izpred deset let, ko smo bili druga najmanj zadolžena država v Evropi. Ko je sledila revščina, imenovana politika novih nesposobnih obrazov, se je javni dolg povečal na 32 milijard evrov.
Včasih se zdi, da mladim rodovom, ki želijo živeti drugače, ostanejo le tri možnosti:zamenjati oblast,zamenjati ljudstvo ali zamenjati državo. Prva opcija zaenkrat ni verjetna, druga je nemogoča. Tretjo pa mnogi že lep čas uresničujejo.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
