”Vsaka stvar je za nekaj dobra in 1. maj je najboljši za butarice!” je nekoč, ko sem bila še otrok, dejal oče, medtem ko smo zarana hiteli proti gmajni, da nas ne bi videli tisti, ki so se, majavi in omotični, vračali s kurjenja prvomajskega kresa.
Če sem kdaj sitnarila, zakaj pa drugi lahko praznujejo, samo jaz ne, je jezno zarobantil:”Ko mi bodo tisti, ki mi za prvi maj pripovedujejo pravljice, kaj primaknili k plači, bom pa tudi jaz ležal doma in hodil na mitinge.”
V Ameriki, ki velja za zibelko boja delavcev za večje pravice, 1. maj ni praznik. V obdobju najglasnejšega protikomunizma so ga nadomestili z delavskim dnevom na prvi ponedeljek v septembru, medtem ko je 1. maj postal dan prava.
Revolucionarno ost so prazniku odvzeli tudi v Vatikanu, kjer od leta 1955 na ta dan slavijo god svetega Jožefa Delavca.
Nekdanja komunistična Sovjetska zveza je praznik dela praznovala podobno, kot ga Slovenci praznujemo še danes: rdeči nageljni, srp in kladivo ter podobe delavskih rok so bili simboli, ki na praznovanjih nikoli niso smeli manjkati.
Udeležba na javnih zborovanjih je bila obvezna za vse šolarje, študente in državne uslužbence. Ti so po mestnih ploščadih in trgih poslušali velike politične govore, gledali koračnice in vojaške parade. Pri nas so te reči obvezne za politike in za tiste, ki jim je 1. maj ideološko še zmeraj zelo blizu.
Edini v Evropi s praznikom 2. maja
Slovenci smo danes edini v EU, ki 1. maj počastimo z dvema dnevoma dopusta. To je po svoje razumljivo, saj je levica, kot naslednica prejšnjega režima, domala ves čas na oblasti še po osamosvojitvi.
Tudi zato so na prvomajskih proslavah najpogostejši slavnostni govorniki levi politični petelini, ki si z gromovniškimi besedami v stilu ”delu čast in oblast” pri obubožanem narodu nabirajo politične točke. Pa tako srčno sem upala, da nas bo osamosvojitev vsaj mičkeno prizemljila. Da bomo znali – končno že – uravnotežiti všečne, z ideologijo in prikrojeno zgodovino napolnjene besede ter se na trezen način soočiti z realnim stanjem, v katerem živimo.
Žal se to ni zgodilo. Še huje: iz leta v leto je slabše. Pozitivna sporočilnost 1. maja se maliči s preživeto ideologijo in če še dodam, da ob tem ne počnemo drugega, kot da težave, v katerih smo se znašli, porivamo pod umazane preproge, potem si lahko mislite, kako neskončno daleč, na sivih in turobnih oblakih, polnih skrivenčene iluzije, živimo.
Obtičali v 1947
Že bežen pogled v ”zavedne” medije nas hitro prepriča, da je praznovanje tega delavskega praznika obtičalo v času daljnega leta 1947. Najbolj žalostno je, da ljudje že iz navade in iz tradicije ploskajo in ne opazijo protislovij, ki kažejo na dvoličnost boja za delavske pravice.
Več lahko preberete na domovina.je.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
