Častni predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Janez Stanovnik se je minulo soboto v Cerknem udeležil komemoracije v spomin na 41 ubitih udeležencev partijskega tečaja ob napadu Nemcev na Cerkno, nato pa vse prisotne presenetil, saj se je s tremi vrtnicami odpravil še na grobišče na Lajšah, kjer so partizani ustrelili 15 domačinov. Zakaj se je za poklon žrtvam partizanov odločil šele danes, po toliko letih, pri svojih enaindevetdesetih, novinarjem sicer ni povedal, vendar! Zato, ker smo več kot 70 let trmasto molčali, uveljavljali svojo, prirejeno ”resnico”, ne da bi obenem priznavali tudi napake, se danes vračamo tja, kjer smo bili in kamor očitno tudi spadamo: nazaj za železno zaveso, v svet izoliranosti, samovšečne retorike, namišljenega junaštva in samozadostnosti, v karanteno severnokorejskega tipa, ki se jo je vse ostala Vzhodna Evropa znebila že pred četrt stoletja.
Pa naj še nekaj dodam:zaradi Stanovnikovega vsega spoštovanja vrednega koraka ljudi ne bo nič manj strah, kajti v ušesih jim še zmeraj odmevajo besede enega od udeležencev v Dražgošah, ko je dejal, citiram»Danes se kregajo in dajejo češ Udbo. Zdaj bi morala biti tu in bi jih že pospravila.”
O tem, kaj slednje besede pomenijo, ni treba razpredati, so pa lahko razlog, da tisti na desnici še bolj lezejo vase.
Marko Crnkovič je v Sobotni prilogi Dela, prav o njih izjavil:”Biti desničar v Sloveniji – kolikor si jih to sploh upa biti, deklarativno – pomeni živeti v intelektualnem in političnem getu in ne računati na kakršnokoli socialno afirmacijo razen s strani svojih ne sicer redkih, a zasmehovanih somišljenikov.”
Že leta 2002 je nek politik na zanimiv način opisal razlike med levimi in tako imenovanimi – desnimi. Dejal je, med drugim, da so na levici ljudje, ki povečini nimajo večjih težav v življenju, so pa tudi vesele narave, družabni in iznajdljivi. Tiste, na desnici pa je videl v bolj mračnjaški luči, ki so poleg ostalega tudi nevoščljivci, obenem pa nenehno valijo krivdo za svoje neuspehe na druge.
Saj ne, da bi želela biti razsodnik, ali napisano drži ali ne, z vso gotovostjo pa trdim, da bi bilo marsikaj drugače, če bi se bili tisti- na desnici- sposobni med seboj bolj povezovati, več sodelovati, si pomagati, biti bolj vztrajni, neomajni, drzni, pokončni, neustrašeni, predvsem pa bolj opazni. Včasih se zdi, kot da jim je prav, da jih življenje tepe po glavi in hrbtu, da lahko potem jamrajo in se na skrivaj jezijo, češ, poglejte, kako je življenje krivično do nas. Prav tako na skrivaj, ko jih nihče ne vidi, pa one druge, ki si upajo kaj reči, trepljajo po ramenih, a da bi se sami izpostavili? Bognedaj!
Strah, ki se jim je zalezel v kosti že z materinim mlekom, pa prevlada vsakršen dobronameren poskus javnega izpostavljanja.
In kakšne tragikomične burleske se tudi zategadelj dogajajo? Prav v času, ko se odkrivajo svinjarije Udbe, imajo Socialni demokrati kot nasledniki nekdanje Zveze komunistov med anketiranci Episcentra že več mesecev zapored največ podpore, tokrat se je ta ustavila pri 23,7 odstotka. Bi si tisti na desnici lahko malo izprašali svojo vest in si odgovorili na vprašanje, kam, za vraga, izginjajo oni?
V soboto je prišel v Žiri mag. Branko Cestnik, zelo znan teolog, publicist, predvsem pa človek vedrega, naprednega in živahnega duha. V dvoranici DPD Svobode jih je bilo komaj kaj, ki so z navdušenjem prisluhnili njegovi razlagi o Prihodnosti krščanstva v svetu in pri nas. Šele potem, ko je nekje vmes navrgel, da je v Mariboru, ki ima okoli 100.000 prebivalcev, komaj 2600 tistih, ki obiskujejo obrede, je bila tudi slika žirovskega ne-obiska malo bolj jasna. Povedano drugače: tistim, na desnici se enostavno ne ljubi več, predali so se, vdali v usodo, da bodo še naprej životarili v državi, katere del so, igrali drugorazredno, pasivno in nikjer opazno vlogo.
PS: CNN v vednost: Spomeniki, ki jih je dal zgraditi Tito, sodijo med najgrše na svetu. So brutalne betonske skulpture. Podobno kot ideologija, ki jo simbolizirajo?
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.