M. Miklavčič, blog Zarečeno: Povprečen Slovenec in njegova država

Včeraj je minilo 79 let od konca poletnih olimpijskih iger v Berlinu. Šlo je za zadnje olimpijske igre pred vojnim zatišjem in igre, ki jih je zaznamoval temnopolti Jesse Owens. Temnopolti atlet, ki je na igrah osvojil kar štiri zlate olimpijske medalje, je namreč ovrgel teorijo o superiornosti arijske rase, ki se je bohotila že šest let pred uradnim začetkom druge svetovne vojne. Pozneje je o tem, kako prazna je navidezna slava, pogosto govoril:
“Ko sem se vrnil iz Berlina, so me vsi trepljali, vsi so se želeli z mano rokovati in družiti, nihče pa mi ni ponudil službe,” je potožil. “Bil sem eden od najslavnejših ljudi na svetu, a sem kmalu ugotovil, kako prazna je slava in kako hitro jo lahko drugi izkoristijo v svoj prid,” je zapisal v spominih.

Besede, ki jih je izrekel pred malodane tričetrt stoletja, so me bridko spomnile na našo lastno- zelo slovensko usodo. Ob osamosvojitvi smo bili eden najbolj slavnih narodov v Evropi. Po začetnih zadregah, ko nihče ni točno vedel, kaj z nami in našo osamosvojitvijo početi, so nam ploskali in nas trepljali po ramenih, mi pa smo se hvalili, da bomo na starem klusetu, s katerega še zmeraj nismo razjahali, osvojili nebesa in postali druga Švica. Žal se na tem mestu vsakršna podobnost z Jesse Owensom konča, kajti nam je slava zameglila razum do te mere, da še danes, po 25 letih odlepitve od Jugo-socializma ne vemo točno, ne kdo smo, ne kaj bi radi.

Znani smo po tem, da prednjačimo in zmagujemo zlasti v ekstremnih športih. Da pa ne bi prišli iz vaje, domala vsak dan, vsak trenutek kopljemo jamo in prepad pod lastnimi nogami, saj postaja prepad med tem, kar smo Slovenci zasebno – za domačimi vrati in med tem, kar dopuščamo in odobravamo v imenu države, vedno večji in vedno bolj boleč.

Povprečen Slovenec za svojo lastnino, zlasti še, če je do nje prišel z odpovedovanjem, skrbi kot za punčico svojega očesa. Nisem še slišala, da bi v treznem stanju metali denar skozi okno, za zabavo uničevali pohištvo, razbijal stene ali celo dopuščali, da nam vaški cucki serjejo po vrtnicah na skrbno negovanem vrtu. Zanimivo pa je, da ta isti Slovenec brez težav in brez slabe vesti odpelje lastnega psa na sprehod in mirno, ne da bi trenil z očesom, počaka, da se nič kriva žival poserje sredi ceste. Niti toliko mu ni nerodno, da bi se – ko te vidi, da greš mimo – opravičil in se tebi in sebi zlagal, da bo kupček dreka pospravil jutri ali kdaj pozneje.

Povprečen Slovenec v potu svojega obraza in z nešteto odpovedovanji čez vse leto daje na poseben kupček evre, v upanju, da se mu jih nabere toliko, da bo zadostovalo za teden dni dopusta nekje na hrvaški obali. Ali slovenski, saj je vseeno- na eni ali na drugi zadnje čase govorijo zgolj in samo hrvaško.

Taisti Slovenec pa ni niti zinil, kaj šele, da bi zakričal, ko je glavni diplomatski nadzornik, katerega delo je nadzor nad delovanjem slovenskih diplomatskih predstavništev v tujini, predstavil javnosti kriminalne nepravilnosti, ki jih je odkril. Če si osvežimo zgolj najbolj škandalozne afere osebkov, ki so v zadnjem desetletju kot ambasadorji predstavljali Slovenijo v tujini, nam mora zavreti kri. Ne le, da bi morali od vlade nemudoma terjati odgovore, od kje, za vraga, se jemljejo kleptomani, goljufi, pijanci, ponarejevalci ali pa povsem nesposobnimi uradniki, ki niti jezika države gostiteljice ne znajo, pa vseeno zastopajo Slovenijo, zahtevati bi morali, da vlada nemudoma poskrbi zato, da na odgovornih mestih v tujini sedijo spoštovanja vredni slovenski predstavniki in ne najslabše, kar še negativna selekcija izvrže.

A Slovenec tega ne bo storil niti v najbolj drznih sanjah! On že ne! Ker če se ne krade direktno iz njegovega tošna, kraja ne obstaja!

Večina med nami se lahko pohvali s tem, da smo imeli za prednike trdožive in poštene kmete. Z nešteto odpovedovanji, matranjem in neskončno ljubeznijo do zemlje, so naredili vse, kar so le lahko, ko so nam dediščino izročili v roke, upajoč, da bomo z njo ravnali kot s punčico v svojem očesu. A so se prekleto zmotili.

Narod, ki so mu pred sedmimi desetletji zavladali hlapci, dekle in delavski razred, je v tej dediščini videl zgolj ničvreden kulaški pljunek, ki ga je bilo treba čim prej uničiti in pozidati s tovarnami ali pa dopustiti, da so ga prerasle gošče, šavje in plevel. Četudi povprečen Slovenec počne tudi nemogoče, da iz vrtička, ki ga ima na voljo, iztisne vse, kar lahko, da se potem jeseni veseli pridelka, mu ni dosti mar, ali pa tega, da mu je, ne zmore pokazati, da bi protestiral in povzdignil glas, ko postajajo govorice, da se bo še več zidalo in da Slovenci kmalu ne bomo imeli nobene zelene površine več, vedno bolj glasne in agresivne.

Več kot 174.000 stanovanj v Sloveniji je že danes praznih, kar po podatkih statističnega urada pomeni, da je prazno vsako peto stanovanje. Če k temu prištejemo še prazne hiše starejšega datuma, ki so jih zadnji prebivalci zapustili že pred davnimi desetletji, pa danes s svojim razpadanjem kazijo zlasti stara vaška in mestna jedra, potem je slika obupa še toliko večja. Država bi pa še kar gradila, da bi si priskledniki- različni gradbeni baroni- skupaj z uradniki delili mastne dobičke.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.