Kljub vsemu, kar nam v državi visi za vratom, sem bila prejšnji teden najbolj navdušena in vzhičena, ko je po petih tednih pilot in fotograf Matevž Lenarčič, ponovno pristal na domačih tleh. Kako navdušujoče! Severni tečaj je preletel s Pipistrelovim ultralahkim letalom, med poletom pa je spremljal podnebne razmere in vpliv globalnega segrevanja. Ko je pristal, je z vso zaskrbljenostjo povedal, da se bo –če bo šlo tako naprej – led na Antarktiki stopil v 20 letih. Kdo ve, do kakšne svetovne vremenske katastrofe bo takrat prišlo, a nekako se bojim, da je vsaj mi, Slovenci, verjetno ne bomo doživeli, ker se bomo do takrat potolkli sami. To, kar počnemo zadnje čase, spominja na holokavst in tisti, ki že tisočletja trdijo, da denar nima ne barve, ne okusa, imajo hudičevo prav.
Morda so nam za zgled Romi, vsaj tistih 300 iz naselja Dobruška vas v občini Škocjan, ki so- meni nič, tebi nič- zasedli neko – ne njihovo- kmetijsko zemljišče in kot kaže, ga ni, ki bi se jih drznil napoditi s tuje lastnine stran! Zaščiteni so bolj kot medvedje, celo bolj, ali vsaj toliko, kot slovenska barabija, ki smo ji priča.
Še moja soseda Mica, ki ne zamudi nobene venezuelske nadaljevanke, kaj šele njih številne ponovitve, je minule dni vsa na trnih čepela pred televizijo, spremljajoč žajfnico, imenovano Hilda Tovšak se je predala sama. Škoda, da česa podobnega ni počel tudi Virant, saj se mu potem ne bi bilo treba osramotiti pred vsemi slovenskimi Mickami, ko je zasluge za predajo – po bogvedi kakšnem navdihu v sfuzlani glavi – pripisal policiji.
Tokrat smo lahko kar v živo spremljali snemanje filma, kjer hudobni junaki lahko neovirano počnejo, kar jih je volja, kradejo, lažejo, zavajajo, se družijo z lepimi babnicami, malo naivni, kot je na primer tisti nesrečni varnostnik, pa čepijo v zaporu in zanje ni milosti. Bomba! Še Hollywood ne zmore ustvariti takšnega scenarija!
Več: blog Zarečeno
