V skorajda sedmih letih, kar pišem to kolumno, sem tožilce omenil, vsaj kolikor vem, le enkrat, pa še takrat v bolj humoristično zasnovanem tekstu. Za to obstajajo z moje strani dobri razlogi, predvsem to, da pretežnega dela njihove dejavnosti osebno nisem nikoli spremljal in v kar nimam vpogleda, za razliko od marsikoga, najraje ne komentiram.
Pa vendarle, če sem čisto pošten, gre za eno izmed dejavnosti v pravosodju, katere težavnost in kompleksnost je takšna, da jim, ob ekonomski gratifikaciji javnega sektorja, ni za zavidati. Verjetno je tudi to razlog, da imajo neprestane kadrovske probleme.
Na kratko povedano je srž tožilskega dela, da iz »surovih« podatkov, ki jih posreduje oz. ugotavlja policija oblikujejo forme, ki so dopustne in primerne za sodno obdelavo. Razen tega inicirajo sodne postopke, s tem, ko vlagajo obtožne akte in druge predloge, zaradi katerih sodišča sploh začnejo delovati (še ena od tistih stvari, katerih nerazumevanje mi ob poročanju v medijih dviguje pritisk).
Če bi njihovo vlogo poskušal ocenjevati po motivu, je za razliko od policije, ki jo zanima predvsem, kdo in kaj je nekaj storil, vloga tožilstva, da to tudi ustrezno in pravno pravilno predstavi in doseže obsodbo pred pristojnim sodiščem.
Iz te diskrepance med motivom policije in tožilstva zato pogosto prihaja do nekaterih, tudi v javnosti zaznanih trenj med tema dvema segmentoma. Pravne garancije, procesne kavtele in podobno so policiji predvsem ovira, medtem, ko tožilstvu predstavljajo podlago za uspešen postopek. Po domače povedano, policija bi najraje videla, da ne bi bilo kakršnih koli omejitev pri tem, kako odkrivajo in preganjajo storilce kaznivih dejanj. Iz lastne izkušnje lahko povem, da je delo policije pogosto tako, da preide v dokaj osebni odnos, kar je še ena izmed stvari, ki za pravno državo (za razliko od splošnega prepričanja) ni nič dobrega. Usmerjanje dela policije je tako v tem smislu osrednja vloga tožilstva. Recimo temu – krotenje neposredne in dejanske moči države, ki jo policija predstavlja.
Več: Ius info
