V času pisanja se je izhodiščni splošni entuziazem, ki je spremljal zmago Syrize na grških volitvah, že precej polegel. Sedaj je že jasno, da se je naskok Syrizinega solunskega programa nad Berlin zelo kmalu zaustavil in spremenil v mučno pozicijsko vojno (toda nova grška vlada zaenkrat vsaj še vztraja na okopih)
Ta prispevek ne bo bistveno več kot karseda koncizen povzetek situacije (to, da je grška situacija spet postala del rutinskega medijskega poročanja, ni okrepilo splošnega vpogleda v parametre problema, kvečjemu nasprotno). Syriza je nastopila na oblast s tezo, da je dolžniška situacija Grčije na dolgi rok nevzdržna – kar ni zelo šokantna ugotovitev, saj se je ta »dolgi rok« že pričel – in da bo naposled tudi na upniški strani potreben nek rez, namreč rez s situacijo, pripoznanje te nevzdržnosti, predvsem pa nekaj več maneverskega prostora za proračunske odločitve grške vlade.
Dejstvo, da po dobrega pol desetletja, ko se grška situacija v bistvenih potezah ni spremenila – vsaj ne v bolj obetavni smeri –, PR aparat evrorežima to situacijo še vedno uspešno prikazuje kot infantilno tečnarjenje Grkov, ki se hočejo izogniti grenkemu, toda nujnemu zdravilu varčevanja, je precej moreče. Monetarno moraliziranje še vedno utrjuje podobo varčevalne politike kot terapevtske vzdržnosti v odnosu do razsipne dekadence preteklosti.
To je nemara treba ponoviti neštetokrat: državni proračun ni isto kot proračun posameznika ali gospodinjstva. Pri njem ne gre za razmerje trošenja in dela, temveč za sestavni del krogotoka gospodarstva, edini del, nad katerim je možen strateški politični nadzor. Drakonske zahteve po primarnem (torej pred obrestmi) proračunskem presežku (do katerega se je, mimogrede, Grčija lani že dokopala) tako ne pomenijo nikakršnega asketskega, vzdržnega bogatenja držav; pomenijo le to, da mora država svoje milo rečeno zatikajoče se gospodarstvo, polno finančnih črnih lukenj – spodletelih bančnih kreditov, bega denarja v tujino – reševati tako, da mu doda še eno točko ponikanja denarja.
Zahteva Syrize je bila torej zahteva, da se ji omogoči na tej točki začeti na novo, brez gigantskega, akutnega bremena kredita in obresti, ki se ni v letih varčevanja niti malo zmanjšal – in nobenega razloga ni, da se kdaj bo.
Več lahko preberete na strani revije Razpotja.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
