V preteklih dneh sem bil ob arbitražni farsi, hrvaškem izživljanju nad našo državo in ob »rdeči orgiji« na Vršiču prav besen, da Slovenijo zastopajo ljudje, ki niso niti približno dorasli funkciji, ki jo opravljajo. Popolni geopolitični in državniški amaterji. Postkomunistični internacionalisti. Brez strateškega razmisleka in ljubezni do domovine. Samo z mislijo, kako bodo politično preživeli in ohranili svojo solidno plačano službo.
Naši državi s svojimi nekonsistentnimi in zbeganimi dejanji delajo sramoto ne samo doma, ampak znotraj Evropske unije in širše po svetu. Le kaj bi bilo, če bi imeli v času osamosvajanja na oblasti klovne, kot je Karl Erjavec, ali neodločne cincarje, kot je Miro Cerar. Tanki jugoslovanske armade nas bi dobesedno pregazili in od slovenske osamosvojitve ne bi bilo nič. Pravzaprav taki ljudje brez vizije in poguma niti do odločitve, da bi se Slovenija osamosvojila, ne bi nikoli prišli. Res smo lahko hvaležni zgodovinskim okoliščinam in božji previdnosti, da je v času preloma nastala Demokratična opozicija Slovenije – Demos, ki je spomladi 1990 zmagala na volitvah ter s pokončnimi in pogumnimi ljudmi leta 1991 izpeljala osamosvojitev.
Namesto demokratičnega Zahoda bi sedanji oblastniki v času osamosvajanja klicali na pomoč Sovjetsko zvezo, ki pa je prav takrat razpadala in je tudi Beograd pustila na cedilu. In obrisali bi se pod nosom. Podobno, kot je ob koncu druge svetovne vojne na pomoč SZ v boju za Trst računal jugoslovanski komunistični diktator Josip Broz Tito. A se je obrisal pod nosom. V odločilnem trenutku ga je Stalin pustil na cedilu. Kot piše Jože Pirjevec v knjigi Trst je naš!, je Tito v odločilnem trenutku vso noč v svoji pisarni »hodil gor in dol ter čakal na telefonski pogovor s Stalinom. Tega pa ni dočakal«. In jugoslovanske enote so se morale umakniti iz Gorice in Trsta. Stalinu je bilo figo mar za jugoslovanske (slovenske) interese. Za slovensko zemljo. Podobno je bilo že v času prve svetovne vojne. Kot piše Uroš Lipušček v svoji knjigi Ave Wilson, je carska Rusija prek svojega agenta sporočala Slovencem v Trstu, da so žrtve neizogibno potrebne, zato naj »Jugoslovani premislijo, kakšne koncesije lahko dajo Italiji, da bi Rusiji olajšali njeno nalogo, ščititi njihove najbistvenejše koristi«. Carski zunanji minister Sergej Sazonov je aprila 1915 dvema srbskima poslancema celo dejal, da če bi bilo potrebno, »da se ruski narod samo pol dneva bori z orožjem, da bi osvobodili Slovence, na to ne bi pristal«. Tako malo so slovansko »pravoslavno« Rusijo takrat zanimali »katoliški« Slovenci, medtem ko so na drugi strani Američani ob koncu prve svetovne vojne v pripravah na versajsko mirovno pogodbo že preigravali možnost nastanka samostojne slovenske države in je ameriški predsednik Woodrow Wilson govoril o samoodločbi narodov. Kasneje je klonil pod pritiski evropskih velesil, ki so po svoje krojile slovenske meje.
Več lahko preberete na strani tednika Demokracija.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
