Vrhovno sodišče je odločilo v zadevi Patria. Obrazložitev obsega 74 strani in od prve do zadnje vrstice pobija vse pritožbene razloge obrambe. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila tako zavrnjena. Kar sledi, je nekaj uvodnih razmišljanj o novi epizodi v tej zadevi. Podrobne analize še sledijo.
Prva ugotovitev, ki se nam ponuja po prebrani sodbi, je, da smo se znašli na visoki stopnji abstrakcije, okrepljeni s perfektno pravno latovščino, daleč od dejanskega stanu, kjer se – sklicujoč na že znani odločitvi sodišč prve in druge stopnje – argumenti obrambe izgubljajo v pravnomočno ugotovljenih dejstvih nižjih sodišč, na katerih temelju se po pritrjevanju Vrhovnega sodišča le še zaključuje, finišira zgradba, ki sta jo zgradili nižji sodišči na obtožni predlog tožilstva.
Spomnimo: vse skupaj se je začelo z obtožnim predlogom, ki je dobesedno očital storitev kaznivega dejanja v obliki sprejema obljube neopredeljene nagrade na neznanem kraju, ob neznanem času, na neugotovljen komunikacijski način. Okrajno sodišče je temu pritrdilo z nešteto jezikovnimi vložki o brezdvomnosti ugotovitve storjenega kaznivega dejanja, a neugotovljeni komunikacijski način (sic!) je ostal.
Tega je »saniralo« Višje sodišče, tako da je zapisalo, da sam opis sprejema obljube nagrade, ki je »neke vrste« subjektivni znak kaznivega dejanja, niti ni potreben, ker je ta že dovolj določno abstraktno opredeljen v samem zakonu. Vrhovno sodišče temu, ne le zame tavtološkemu nesmislu, ki sugerira, da je kaznivo dejanje pravzaprav lahko storjeno na abstrakten način, zdaj pritrdi.
Zapiše celo, da je to del njegove ustaljene sodne prakse. Zamislite si iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da »če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljalo, ali opisovalo z drugimi besedami, ker bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč.«
Še več, Vrhovno sodišče celo opozori na svoj precedens, v katerem pravi, da »pojmi zakonskega besedila lahko v posameznih primerih prevzamejo vlogo dejstev, ker zakonskega znaka ni smiselno konkretizirati, ali pa ker je to včasih celo nemogoče.« Si predstavljate: abstraktne opredelitve, pojmi iz zakona, prevzamejo vlogo dejstev! In to takrat, ko zakonskega znaka ni mogoče konkretizirati.
Oprostite, kaj takega pa še ne: pojmi pač nikdar niso dejstva – zakon jih ne more ustvarjati, ker sicer ne bi bil splošen in abstrakten pravni akt! In, toliko pa so me naučili že na Pravni fakulteti v Ljubljani, da če vseh znakov kaznivega dejanja ni mogoče konkretizirati, potem ne gre za kaznivo dejanje in je pač treba izreči oprostilno sodbo.
Začudenju ni konca, tudi če spomnimo na stališče Višjega sodišča, da v izreku sodbe naj ne bi bilo treba povsem določno opisati načina storitve kaznivega dejanja, saj zadošča, da ta izhaja iz celote sodbe: torej iz izreka, skupaj z obrazložitvijo. Tudi temu pritrdi Vrhovno sodišče: »če v izreku sodbe, kateri od znakov kaznivega dejanja oz. sestavin opisa dejanja ni določno opredeljen, je pa zadovoljivo obrazložen v obrazložitvi, to ne pomeni, da dejanje, opisano v sodbenem izreku, ne predstavlja kaznivega dejanja, ter da s tem tudi ni kršeno načelo zakonitosti.«
V skladu s prevladujočim pravnim mnenjem so v Sloveniji zavezujoči le izreki sodb in ti se morajo, zlasti na področju kazenskega prava, v svojem konkretnem opisu prilegati abstraktnemu zakonskemu dejanju, če hočete, »kot ata na mamo.« Ne pa, ker sodišče iz neznanih razlogov ni zmoglo dovolj določno opisati vseh znakov kaznivega dejanja v izreku, da obsojeni in z njimi vsi ostali lovimo obremenilne opisne bilke po celi obrazložitvi, kakor komu pač drago.
Več lahko preberete na Iusinfo.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
