M. Avbelj, Ius-info: Konstitucionalizem in (politična) histerija

Pred dobrim tednom dni je Ustavno sodišče končno odločilo v eni najbolj razvpitih ustavnopravnih zadev letošnje pomladi. S sklepom št. U-I-85/16, Up-398/16 z dne 14. 7. 2016 je pritrdilo predsedniku Državnega zbora in presodilo, da ravnanje Sindikata delavcev migrantov Slovenije v tej zadevi predstavlja očitno zlorabo pravice do referenduma. Odločitev je zelo pomembna v svoji ožji in širši ustavnopravni dimenziji.

V ožjem smislu gre njen velik pomen za slovenski ustavnopravni red iskati v načelnih poudarkih, ki vejejo iz odločitve Ustavnega sodišča. Omeniti jih velja vsaj pravljičnih sedem.

Prvič, splošna prepoved zlorabe pravic izhaja iz ustavnih načel, ki Republiko Slovenijo opredeljujejo kot pravno državo. Drugič, ta načela se uporabljajo neposredno skozi celoten pravni sistem, tudi če konkretni področni zakoni ne vsebujejo specifičnih določb o prepovedi zlorabe pravice. Tretjič, zloraba pravice pomeni uveljavljanje ali izvrševanje neke pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red. Četrtič, zloraba pravice mora biti očitna, kar se ugotavlja na podlagi objektivnega testa, to je upoštevaje najširši krog vseh intersubjektivnih okoliščin. Petič, zloraba pravice ne more uživati pravnega varstva. Šestič, na zlorabo pravice mora biti pozoren vsak državni organ, ki mu zakon nalaga odločanje o pravici. Sedmič, to velja tudi za predsednika Državnega zbora, ki ima, torej on in ne Državni zbor, po ustavi dolžnost preprečiti zakonsko formalno skladne pobude za referendum, če na podlagi najširšega kroga dejstev izhaja, da je pravica do referenduma zlorabljena.

Ta načela predstavljajo pomembno precedenčno hrbtenico za vse podobne primere, ki se utegnejo pojaviti v prihodnje. Pomembna pa so tudi zato, ker ustavnopravno nekoliko napolnijo doslej še precej nerazdelan institut predsednika Državnega zbora. V tem je ključni pomen te zadeve v ožjem ustavnopravnem smislu.

V širšem ustavnopravnem smislu, tistem torej, ki se nanaša na celokupno ustavno-pravno-in-politično kulturo, pa ta primer pošilja sporočilo, ki bo gotovo ostalo neuslišano. Pravo, in še posebej pravniki, ki ga razlagajo, ne smejo biti instrument tega ali onega političnega kroga. Še manj smejo, pod zastavo zaskrbljenosti za pravno državo, prikrito delati pro domo sua.

Pravo mora biti tisto, kar je prav. To nujno pomeni, da je treba pravno pravilni odločitvi pritrditi ne samo, kadar vam gre v prid, ali so jo sprejeli vaši politični somišljeniki; temveč tudi, ko vam gre v škodo in ko jo je sprejel vaš politični nasprotnik. Tako ravnanje je v naravi prava, je njegova predpostavka in je zahteva, ki izhaja iz integritete posameznika in še bolj pravnika, kot strokovnjaka in ne politikanta.

Seveda lahko vselej obstajajo različna pravna tolmačenja, interpretacijska razhajanja, ki so lahko tudi zelo globoka. Tudi to je v naravi prava in njegova predpostavka. Zato in prav zato je nesprejemljiva slovenska politična praksa, ki, takoj ob nastanku konflikta, razglasi prihod fašizma in konec demokracije ter kolikor le more, uporabljajoč institucionalne mehanizme, napihne politično histerijo.

Več lahko preberete na iusinfo.si.