M. Avbelj, Ius-info: EU v pričakovanju pravih reform

V teh dneh v Bruslju in prestolnicah držav članic EU pretresajo britanske predloge za reformo Evropske unije. Ti zadevajo štiri področja: ekonomsko upravljanje, konkurenčnost, migracije in suverenost. Nanje se je v imenu Evropskega sveta že odzval njegov predsednik Donald Tusk. Uniji se, po vsem videnem sodeč, obeta reforma, ki pa to v resnici (še) ni.

Britanski premier Cameron mora svojim volivcem čim prej prinesti vsaj deklarativna zagotovila, da so njegovi evropski partnerji podprli britanske reformne predloge. Ti so del notranjepolitičnih obljub, s katerimi je Cameron želel preprečiti odliv bolj evro-skeptičnih glasov v lastni stranki, si s tem utrditi svoj politični položaj navznoter, kakor tudi okrepiti britansko pozicijo navzven proti EU.

Sklicevanje na razpis referenduma v pogajanjih z evropskimi partnerji je seveda svojevrstni joker, ki deluje po načelu: če ne boste kar najbolj ugodili našim pričakovanjem, bodo moji volivci glasovali proti nadaljevanju članstva Velike Britanije v Uniji, kar bo za Unijo kot celoto mnogo slabši scenarij kot popuščanje pri teh ali onih zahtevah.

Tovrstna pogajalska strategija ni slaba in tudi ni nepreizkušena, nikakor pa to ne pomeni, da je tudi brez tveganja. Enako strategijo je ubral že Tony Blair v obdobju nastajanja Pogodbe o Ustavi za Evropo, kjer je Velika Britanija prav tako iz rokava ves čas vlekla referendumskega jokerja, ki pa ji ga slednjič ni bilo treba uporabiti. Tega jo je namreč odrešil tedanji francoski predsednik Jacques Chirac.

Razvoj dogodkov, ki so sledili, je dobro znan: Francozi so, da bi se znebili Chiraca, potopili evropsko ustavo; enako so storili še Nizozemci na svojem referendumu in evropske ustavne epizode je bilo nepreklicno konec. Kaj ima to opraviti s tokratnim britanskim referendum? Samo to, da se bo zares zgodil in da v luči zgodovinskih izkušenj njegov izid ne bo gotov, dokler ne bodo prešteti zadnji glasovi. Kot vemo iz zgodovine EU, je referendum zelo nepredvidljiv mehanizem, na katerem se zna marsikdo še kako presenetljivo opeči.

Upam, da v britanskem primeru temu ne bo tako, a kot rečeno, tega v naprej ni mogoče izključiti. Še posebej zato, ker je reformni izplen, če sledimo Tuskovemu predlogu, za Veliko Britanijo relativno majhen. Razen napovedi zakonodajnega akta, na podlagi katerega bo mogoče v izjemnih okoliščinah uveljavljati t.i. zasilno zavoro pri socialnih transferjih, ter okrepitve načela subsidiarnosti z mehanizmom rdečega kartona, v obstoječih predlogih sporazuma ni prav ničesar zavezujočega. V glavnem gre za soft-law prijeme, katerih učinek bo bolj kot ne simbolne narave.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.