Letošnji dan Evrope bi moral biti za našo državo še posebno slovesen, saj je Slovenija dopolnila svoje prvo desetletje polnopravnega članstva v Evropski uniji. To je obletnica, ki bi si v javnem prostoru zaslužila praznovanje, enako tistemu, s katerim zaznamujemo obletnico svoje samostojnosti in neodvisnosti. Oba dogodka sta namreč slovenska zgodovinska mejnika, ki ju je mogoče razumeti le skupaj. Samostojna in neodvisna Slovenija se je zgodila zato, ker se je slovenski narod hotel vrniti tja, kamor sodi. V Evropo, ki jo danes v najboljšem smislu – pravnem, ekonomskem in političnem – predstavlja Evropska unija.
Samostojna in neodvisna Slovenija je bila namreč zasnovana kot evropska Slovenija. Pa to ni bil le politični ideal, ampak konstitutivni ukaz slovenskega naroda, ki je bil izdan kar dvakrat. Najprej na plebiscitu za samostojno slovensko državo in nato še na referendumu za naš vstop v Evropsko unijo. Evropska Slovenija je zato ustavnopravni ukaz slovenskega naroda, podprt z dvojno plebiscitarno večino. Je ukaz, ki zavezuje sedanje in vse prihodnje politične konstelacije, vse vlade in nasploh vse, ki v tej državi javno delujejo.
Še pred nekaj leti bi bilo pisanje o tem zaradi samoumevnosti povedanega povsem nepotrebno. A zdaj ni več tako. V Sloveniji se vse bolj krepijo silnice, ki o naši evropski usmeritvi vzbujajo dvom. Ti vektorji pa niso navzoči le v civilni družbi, kjer je njihov obstoj povsem legitimen, ampak so se prikradli tudi na oblastveno raven.
S krizo, v kateri smo se znašli pretežno zaradi svojih napačnih odločitev, se je razkrila naša dejanska neevropskost: na ekonomskem, institucionalnem, pravnem in najbolj očitno na političnem področju. Razlike med evropskimi standardi in našo resničnostjo so postale tako očitne in globoke, da jih je vsaj na ekonomskem področju zaznala tudi Evropska unija in zahtevala, da se odpravijo.
Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo
In v tem trenutku je Evropa prvič postala vsiljivec, škodljivec, nekdo, ki naj se ne vmešava v naše notranje zadeve, ker da je sama še slabša kot mi. V kontekstu zahteve po resničnih spremembah, ki bi iz nas napravile pravo evropsko Slovenijo, se je začelo oživljanje jugoslovanskega duha in simbolov. Torej časov in prostorov, pred katerimi smo zavestno z dvojno plebiscitarno večino pobegnili in v katere se ne moremo več vrniti. Preprosto zato, ker, razen v nekaterih slovenskih glavah, ti časi in prostori sploh več ne obstajajo.
Tudi leta 2014 je zato treba ponoviti za nestorjem slovenske države: Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. In to za evropsko Slovenijo v Evropski uniji. Ta, kot nobena politična skupnost, ni in ne more biti popolna, a je hkrati precej boljša od balkanskih režimov, ki so lomili slovenskega človeka v preteklih desetletjih. To je tudi naša politična skupnost, ki jo lahko, če le zmoremo in znamo, izboljšamo skupaj.
Slovenija bi zato morala imeti svojo vizijo Evropske unije. Morala bi biti njena aktivna soustvarjalka, in ne le nema opazovalka na periferiji, če ne celo bolnik, ki ogroža zdrave temelje Unije. A lastno vizijo Unije, ki bi lahko postala stvarnost, bo Slovenija lahko razvila šele, ko bo sama postala evropska. Ko bomo Evropo, v najširšem vrednostnem smislu, ponotranjili, jo spustili v svoja srca in duše ter jo prelili v svojo vsakdanjo prakso: zasebno in javno.
Do evropskosti z izobraževanjem
Ključno za to pa bo izobraževanje. Tu smo za zagotavljanje svoje evropskosti v zadnjih desetih letih postorili zelo malo. Če sem bolj iskren, v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju smo zelo malo postorili celo za zagotavljanje lastne slovenskosti. Mlajše generacije, o tem me učijo lastne pedagoške izkušnje, o genezi nastanka samostojne slovenske države vedo zelo malo, včasih nič. Še manj pa so sposobne kritičnega razmisleka in uresničevanja, ki bi zagotavljala razvoj slovenske države v prihodnje.
Več lahko preberete v Delu.
