Objavljamo nadaljevanje 1. dela razmišljanja o maševanju po “starem obredu”.
4. Banalizacija bogoslužja?
Verjamem, da imajo nekateri občutek, da je liturgična reforma “s svojo banalnostjo uničila” bogoslužje. Ampak s tem pravzaprav samo kažejo, da v svojem razumevanju bogoslužja niso prišli dlje od površine, od fasade, ki mora biti, če je za njo praznina in ignoranca, jasno zelo napihnjena. Pravzaprav sploh težko razumem, zakaj delovanje Svetega Duha, ki je bilo od vedno v Cerkvi in njenih bogoslužnih reformah (tako verujemo), kar naenkrat lahko v imenu nekih zasebnih razodetij poimenujemo “človeška banalnost”. Nekako mi manjka točka argumentacije, ki bi bila dovolj močna, da bi se postavila proti avtoriteti vesoljnega cerkvenega zbora. Ne glede na to, kako to kdo doživlja, liturgične spremembe ne pomenijo ukinitve jedra bogoslužja (in kdor tako doživlja, se pač lahko upravičeno vpraša, če mu ne bi kazalo skrbno pogledati vase in preveriti, če ni morda prepovršen).
Mnogokrat sem že slišal očitke, da reformirana liturgija nima teologije, logike, predpisov. Da je zgolj redukcija, poenostavitev, “schnellkurs”. Tisti, ki jo tako razumejo, s tem samo kažejo, da je ne poznajo. Da niso nikoli zares vstopili v teologijo liturgije, pač pa ostajajo na površinski ravni rubricizma. Žal je res prišlo po koncilu do prenagljene, površne in pogosto grobe uveljavitve navodil, a to sploh ne razvrednoti same pobude. Pač pa kliče k temu, da jo sedaj uresničujemo še bolj poglobljeno. K0ncil je bil imeniten dar Svetega Duha, kjer je Cerkev spet s polnimi pljuči zajela zrak. In je zato, po stoletnem dihanju v zatohlosti, na začetku tudi malo zakašljala. Dobre knjige ne zavržeš samo zato, ker ima umazane platnice – razen če jo imaš samo zaradi izgleda. Skratka, iz banalnih razlogov.
5. Koncil je sprožil sekularizacijo?
Marsikdo vidi koncil – in iz njega rojeno liturgično reformo – kot skrajni poganjek sekularizacije. Ali celo krivi oboje za sedanje stanje sekulariziranosti. Da bi “po stari metodi” bilo vse drugače. Kaj pa če razmišljamo drugače? Kaj pa če je bil koncil odgovor na znamenja časa, tudi na sekularizacijo? Če je z njim Cerkev tudi v bogoslužni ureditvi odgovorila na sedanje stanje. Težko razumem, da si nekdo, cerkvenemu zboru v brk, tako zelo lasti Svetega duha. Ali ga celo obtožuje, da je nehal delovati. Če si neka skupina posebnežev lahko dovoli, da prezira drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor, potem bi se morda lahko našli nekateri, ki bi šli še dlje – in izjavljali, da je bil Tridentinski koncil navaden modernističen konstrukt. Saj je bil v tistem času vsaj toliko korenit.
Baje da si nekateri predstavljajo, da bi bila preko tradicionalnega bogoslužja možna “prenova” Cerkve. Sam mislim ravno nasprotno: tradicionalizem je kot poganjek fundamentalizma poguben za Cerkev, ker zanika glas Svetega Duha v sodobnosti in podpira vztrajanje pri formalnem krščanstvu. Vztrajanje na površini, fasadi, distanci do srca.
6. Smer oltarja
Jezus med zadnjo večerjo verjetno učencem ni obrnil hrbta. Po drugi strani so prvi kristjani maševali na grobovih apostolov in je bilo fizično nemogoče to drugače izvesti, kot da je prezbiter ostalim obrnil hrbet. Iz obeh variant se da splesti odlično in kompleksno teorijo, narediti celo teološko konstrukcijo in zadevo razglasiti za takorekoč razodetje. Ter se do onemoglosti zaletavati tako ali drugače. Ampak dejstvo je, da se zelo lepo mašuje na oba načina. In da nobenemu nič posebno ne manjka. Da je smer oltarja bolj stvar arhitektove domišljije kot pa kakšnih globljih zadev. Kdor v tej stvari preveč vidi “kaj več”, s tem spet kaže, da je njegovo razumevanje liturgije površno.
7. Latinščina
Ker sem iz latinščine maturiral, znam ta jezik pač bolje od večine. Ampak še vedno preslabo, da bi v njej maševal enako poglobljeno kot v slovenščini. Zaradi kulturne dediščine seveda zbuja maševanje v latinščini magične občutke, a da magija ni vernost smo že razčistili. Vera, ki je osebno živeta, ne visi samo na izročilu, ampak je stvar odnosa.
Da se je na koncilu maševalo v latinščini je razumljivo vsaj iz dveh razlogov: ker drugačni predpisi na začetku še niso bili sprejeti in pa ker je bil to vseeno skupni jezik, “lingua franca” vseh. Vznevoljuje me, ker je danes v cerkvenih krogih latinščino že skoraj popolnoma zamenjala italijanščina. In zakaj ni recimo papež Benedikt govoril nemško in sedanji papež Frančišek špansko?
Pri bogoslužju pa se mi zdi pomembno, da ohranjamo transparenco Boga, za katero se je s svojim učlovečenjem sam odločil. Telo in kri sta skrajna redukcija v vsakdanjost, zato nimamo pravice postavljati jezikovnih pregrad. Sveto pismo ni nastalo v latinščini, ampak v hebrejščini in grščini. Če bi bili koreniti, bi si morali torej za “svoj jezik” vzeti enega od teh. Latinščina je pač v nekem obdobju delovala kot povezovalni jezik Evrope. Kot danes angleščina. Morda se bodo našli čez tristo let posebneži, ki bodo trdili, da je maševanje v angleščini edino pravo, pa čeprav govori pol sveta kitajsko, angleško pa samo še na Škotskem.
8. Liturgia caelestis
S slovesnostjo, imenitnostjo, pozlačenostjo in preobiljem želi baje tradicionalno bogoslužje ustvarjati (pred)podobo nebes, ki so eno samo neskončno bogoslužje. A zdi se mi, da tudi predstava nebes danes ni več taka, kot je bila: pozlačene sobane, polne mize pohanih pišk, strežaji v livrejah, pri obokanih jeklenih vratih pa “varnostnik” sv. Peter. Danes nebeško prej predokušamo v neskončnih prostranstvih neba, v zasneženih vrhovih, v osončenih očeh … Skratka, nebesa niso v pozlati in silnih besedah, temveč v čistem srcu in živi prisotnosti Boga med nami. Pa če je to med “tradicionalno” mašo, med punk-rock mašo, mašo za dve ženici v podružnici nekje na podeželju ali pa skavtsko mašo ob ognju v katedrali zvezd.
Pripis uredništva: besedilo je bilo objavljeno v reviji Tretji dan, št. 3/4.
