V Slovenski politiki že dolgo poznamo prigode pikčastih in progastih, ki jih je pred leti v javnost plasiral kolumnist Financ Črt Jakhel, od takrat pa so med pisci ponarodele. Te zgodbe govorijo o političnem razkolu v naši državi, od leta 1945 pa do danes skozi oči tistih, ki se znajdejo med dvema ognjema.
V politični areni se to bitko bije tako, da se sredinske kandidate po vsej sili želi uvrstiti v nasprotni tabor. Ker sta tabora sprta do točke, ko prehodov med njima skorajda ni – uspešno uvrstiti sredinske stranke v nasprotni tabor pomeni obvarovati svojo volilno bazo pred politično konkurenco. Zato je bil, denimo, Gregor Virant v isti osebi za ene lahko izdajalec SDS, ki se je nedvomno spečal z Milanom Kučanom in za druge spin-off SDS, vnaprej dogovorjen z Janezom Janšo. To ni neumnost ene ali druge politične opcije – to je zmagovalna strategija političnega boja v izrazito polarizirani družbi, ki bi ji lahko rekli: “Uvrsti in podredi.”
Kdor je ne razume težko sprejme sredinsko držo. V odvisnosti od tega, v kateri politični tabor sodi, gleda sredino bodisi na svoji levi ali svoji desni. Ker se ima vsak izmed nas rad za zmernega in razumnega je naše stališče naše izhodišče. Če je to oddaljeno desno, gledamo tiste na sredi kot zelo oddaljeno leve in obratno. Pred leti smo bili libertarci in klasični liberalci razglašeni za skrajne desničarje, neke vrste neoliberalno Al Kajdo (© Tomaž Mastnak), ker je bila večina političnih analitikov in opinion makerjev mnenjsko blizu oddaljeni levici. In so nas iz svojega zornega kota pač iskreno tako videli.
Pred dnevi sta se v mojem poštnem nabiralniku znašli pismi desničarja, ki me je obtožil izdaje desnih vrednot in napada na svobodo govora zaradi kritike spisa Tomaža Majerja in pismo levičarja, ki me je vprašal, če sem slučajno sam Tomaž Majer (?) Tako močna in protislovna je delitev na prijatelje in sovražnike v naši družbi, da je vsak izmed njiju v mojem pisanju spregledal vse dobro o sebi in bral le dobro o svojem nasprotniku.
Tovrstna: “Naj sosedu krava crkne,” miselnost naši družbi preprečuje hitreje napredovati. V praksi se ta razklanost v politiki sprevrže v nekooperativnost, blokade in destruktivnost; med ljudmi pa manifestira tudi v obliki vse pogostejših demonstracij moči in prezira, ki imajo namen nasprotnika uničiti ali ponižati. Tako ne gre več naprej.
Lepo bi bilo, če bi bil sprejem interventnega zakona s 100% podporo v parlamentu začetek nečesa novega in boljšega. Škoda je, da smo morali v megli priti do roba fiskalnega prepada, da smo lahko ugledali ta žarek sonca. Ampak … padli še nismo, ne?
Vir: blog Tomaž Štih
