Levstikov Martin Krpan z Vrha, malo drugače

Ne dolgo tega, se je filozof dr. Bojan Žalec pogovarjal s prof. dr. Milanom Jazbecem, dolgoletnim diplomatom in izrednim profesorjem na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Povod za razgovor je bila njegova petnajsta knjiga Martin Krpan: diplomat in vojščak, ki jo je napisal po navdihu svoje žene, čeprav se mu je zdela ideja interpretacije Martina Krpana kot diplomata in vojščaka precej drzna in nenavadna!

V knjigi avtor odkriva Martina Krpana v povsem drugačni luči in funkciji, kot pa ga poznamo iz Levstikove perspektive. Avtor ugotavlja, da je bil ta preprosti slovenski »mišičnjak« in »švercer« pravi profesionalec; tako na področju diplomacije, kakor tudi na področju vojaških veščin in vojskovanja. Avtor v knjigi primerjalno odkriva tudi poosebljenje življenjskih modrosti Krpana in naukov Sun Tzuja, von Clausewitza, pa tudi Satowa in Nicholsona. Z antičnimi filozofi(Sokrat in Platon)pa ga je povezoval pogled, da je najbolj primeren za vladarja tisti, ki sicer zna vladati, vendar mu ni do vladanja! Jazbečeva knjiga ponuja bralcu povsem izviren pogled na literarnega junaka in na zgodbo, ki presega svoj čas in je še kako aktualna tudi dandanes! Zato je prav v tem knjiga tako zelo enkratna, ki neprenehoma kliče k ponovnemu branju in premisleku – tudi iz državniškega in diplomatskega vidika, še posebej v današnjem času perečih mejnih problemov slovenske države!

Filozof Bojan Žalec pa je avtorju, v zvezi s Krpanovo novo podobo, postavljal tudi vprašanja iz globinske etike, etike diplomacije in vojaške etike. Menil je, da je omenjena knjiga primerna za proučevanje, kako in na kakšen način lahko dosežemo »dobro«!? Še več, gre za aplikativno študijo diplomatskih vrlin, hkrati pa je avtor knjigo slogovno oprl na prepoznaven Levstikov šegavi in humorističen način pisanja, kar je naredilo knjigo še bolj privlačno in sočno. Avtorja v nasprotju s pričakovanji literarnih zgodovinarjev, sploh ne zanima resnično poreklo Martina Krpana, ampak se v knjigi poglablja v njegovo osebnost. Zato ravno ta odprtost glede na čas in prostor izžareva izredno močno nadčasovno simboliko… Ne čudi torej, da Levstikov dosežek in mojstrovina literarne klasike kar kriči po obdelavi tega dela tudi iz drugih vidikov. Povest Martin Krpan je zato v filozofskem smislu gotovo paradigma, ki jo ni mogoče izčrpati v smislu totalitarizma, v etičnem smislu pa lik Martina Krpana predstavlja vrednoto, ki jo je smiselno posnemati. V Jazbečevi knjigi je Martin Krpan, kot komparativističen stereotip, rezerviran izključno za jezikoslovce in literarne kritike, mojstrsko presežen! Tako povest o Martinu Krpanu, ki je običajno domače gradivo za osnovnošolce, z Jazbecem stopi pred nas kot »učbenik« za državnike, politike, pravnike, diplomate in za poklicne vojake.

In v čem je Krpanovo svetovljanstvo, diplomacija in militarizem? Martin Krpan je zelo prepoznavno tipičen slovenski idividualist, oziroma pravi faktolog! Bil je brez družine in uveljavljenega družbenega statusa. Kot svetovljan je dobro poznal Reko, Trst in celo Dunaj, hkrati pa je bil ukoreninjen v svoj slovenski narod. Bil je pred vsem zaveden Slovenec! Imel pa je tudi vse odlike uspešnega diplomata, ki so: urejenost, sposobnost pogajanja, laskanje in hladnokrvnost itd…Brez vsega tega ni prave diplomacije! Ko gre Krpan na Dunaj se praznično obleče, laska cesarju in se z njim pogodi za posel, ko pridobi dovoljenje za trgovanje s soljo, pred Brdavsom pa stoji popolnoma hladnokrvno, prepričan v svojo zmago! Kot trgovec s smodnikom in soljo je bil pred vsem vojščak, ki najprej in pred vsem razmišlja in se šele potem obnaša kot vojak, ki samo izvršuje povelja. S primitivnim, vendar učinkovitim orožjem, mesarico in lipovim kijem, je z lahkoto premagal Brdavsa, ki je ustrahoval cesarsko vojsko. Krpan je prijazen realist, z gorjačo v roki. Primerjava Krpanove diplomacije z današnjo slovensko diplomacijo, kot instrument države in aktualne vlade, je tako lahko zgolj slučajna!