Levica požela vihar

Študenti in dijaki so se na protestih zoper zakon o malem delu in za ukinitev brezplačne malice za vse, 19. maja vandalsko znesli nad poslopjem Državnega zbora. Policijske enote so nemočne gledale početje demonstrantov in se – kakor so povedali njeni predstavniki –  niso odločile za aktiven poseg. Početje so ostro obsodile vse politične sile, vladne in opozicijske, slednje pa ravnanje pripisale tudi domnevnemu pomanjkanju socialnega dialoga.

Vlada premiera Pahorja je pokazala izrazito pomanjkanje dialoga, ko je šlo za vprašanje arbitražnega sporazuma s Hrvaško in vprašanje novega družinskega zakonika, toda za sindikate, študente in dijake si je glede na ti temi vendarle našla veliko časa, včasih se zdi, da preveč.

Demonstracije je (še pred izgredi) podprl tudi ZZZS, tisti sindikat, ki tudi po dvigu minimalne plače ne spregleda, da bodo njegove nadaljnje zahteve – npr. glede pokojninske reforme –  ogrozile možnosti, da se Slovenija izogne resnim javnofinančnim težavam, kaj šele, da bi se prebila v zgornjo tretjino najuspešnejših EU držav.

Levica v socialnem dialogu žanje, kar je sejala. Zgodila se ji je ulica, veliko nasilnejša od one, h kateri domnevno poziva Janez Janša, pa mu je taista levica to toliko očitala – minister Golobič celo še v Odmevih na večer po nasilnih študentskih demonstracijah. Zgodila se ji je ulica, h kateri je ta levica sama pozivala v času Janševe vlade (takrat so bili ti pozivi očitno legitimni) in jo 17. novembra 2007 tudi doklicala: takratnih delavskih demonstracij se je udeležil celo novoizvoljeni predsednik Türk. (Od takrat se položaj delavcev zagotovo ni izboljšal, pa vendarle ni čutil potrebe, da gre zopet na ulico…)

Levica je požela, kar je sejala: veter iluzij o državi zgolj pravic, veter, ki se prijemlje tudi mladih, veter, ki te države ne more potegniti v družbo najboljših, o kateri govori premier Pahor.  Večer po demonstracijah zagotovo ni čas za privoščljivo zadovoljstvo v opozicijskih vrstah, vsekakor pa je čas za globok razmislek na levici.