Sodišče Evropske unije je pred dobrim mesecem v zadevi Brüstle proti Greenpeace eV (C-34/10) prepovedalo patentiranje človeških embrionalnih matičnih celic. Zadeva znova odpira težko vprašanje o začetku človeškega življenja. V tej povezavi se pojavljata vprašanji dovoljenosti splava in ravnanja s človeškimi zarodki. Kdaj se torej začne življenje, s spočetjem ali z rojstvom? Ali je nerojen otrok človeško bitje? Kdaj človek pridobi pravno subjektiviteto?
Gospod Brüstle je patentiral določen vzorec embrionalnih matičnih celic za zdravljanje živčnih bolezni. Nemško zvezno patentno sodišče je kasneje na predlog nevladne organizacije Greenpeace ugotovilo na ničnost patenta v delu, ki se nanaša na matične celice zarodka. Gospod Brüstle je nato pri nemškem vrhovnem sodišču zoper omenjeno sodbo vložil pritožbo.
……
Sodišče je nedvomno pritrdilo stališču, da je človeški zarodek ‘vsakršna človeška celica’ od spočetja naprej, ter zato ni mogoče patentno zaščititi postopka, ki posega v njegov obstoj. Sodbo je mogoče razlagati tudi tako, da se življenje človeškega bitja začne s spočetjem, pri čemer pa sodniki niso neposredno odgovorili na vprašanje ali zarodek že pridobi pravice in obveznosti izhajajoče iz pravne subjektivitete. Tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice je o začetku človekovega življenja nesklepčna, saj sodišče odločitev o začetku človeškega življenja prepušča domačim pravnim redom.
……
Slovenski ustavnopravni red tudi izrecno ne dovoljuje, da bi zarodek imel absolutno pravico do življenja. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZZUUP) v 17. členu določa, da ‘umetna prekinitev nosečnosti je medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov.’ Preko desetih tednov pa se lahko umetna nosečnost opravi ‘le, če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda.’ (18. člen). V 19. členu istega zakona pa je določeno, da ‘postopek za umetno prekinitev nosečnosti po desetem tednu nosečnosti vodijo in o zahtevi nosečnice odločajo komisije prve in druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti’.
Pravica do življenja zarodka v slovenskem pravnem redu do desetega tedna ni varovana, po desetem tednu pa zarodek uživa določeno varstvo, saj po preteku desetih tednov pravica nosečnice do umetne prekinitve ni neomejena, in je podvžena nadzoru strokovnih komisij. Zarodkovo življenje v slovenskem pravnem redu torej ni absolutno varovano do rojstva otroka, vendar gredo zarodku določena upravičenja. Zakon o dedovanju tako določa v drugem odstavku 125. člena, da ‘otrok, ki je že spočet ob uvedbi dedovanja, velja za rojenega, če se rodi živ.’
Več: Ius kolumna
