Lepota opranega uma

Avtor: Uroš Urbas. Vir: Finance. Ko se Slovenija peto leto zapored mrcvari v lastni nemoči, brezizhodnem gnevu, samodestruktivnem besu in skrbno negovanem sovraštvu do drugače mislečih in politično verujočih, ali se vam morda že kaj svetlika, kdo je ego Slovencev tako napolnil, da smo bili pametnejši in lepši od bogov, ko pa smo padli na zemljo, se hočemo po sedmih desetletjih spet pogristi med seboj? Ste morda kaj naredili proti tej samoumevnosti, s katero smo soočeni vsak dan bolj brutalno, kot da bi nam ob rojstvu v zibelko položili dogmo, kdo je v Sloveniji lastnik resnice in pravice do vladanja? Še vedno sprejemate samoumevnost, da tujih kapitalistov pa v to čisto in neokrnjeno deželo že ne bomo spustili, pa čeprav se naši državni banki utapljata v pomanjkanju kapitala in najboljši sosed lani pridela sto milijonov izgube?

Mercatorja ne damo, pa čeprav raje nakupujemo pri tujih trgovcih, ker imajo cenejšo in boljšo ponudbo. Ali še vedno sprejemate mantro ljubljanskega župana Zorana Jankovića, da je vrhunski menedžer, ko pa je protikorupcijska komisija razkrila, na kakšen način je prišel do svojega premoženja, o njegovih menedžerskih dosežkih pa same govorijo nasedle betonske Stožice in propadli izvajalci? Še vedno sprejemate norosti Slovenije, kot so razprave, katera kitica Prešernove ode vinu je prava himna, medtem ko je javni dolg slovenske države že presegel 17 milijard evrov ali 8.500 evrov na vsakega državljana? Ali pa medijska samoumevnost, da je prisotnost Borisa Vezjaka skupaj s skupino provokatorjev na mariborskem srečanju Zbora za republiko odraz demokracije, če pa bi kaj takega naredil Boštjan M. Turk s četico mladih esdeesovcev na zborovanju Liberalne akademije, bi pa to bil dokaz o pohodu fašizma?

Za Slovenijo in njene vsak dan bolj čustvene norosti je edina rešitev vzporedna ekonomija. Pri tem nimam v mislih nekdanje ideje Nika Kavčiča in sorodnih podjetnih komunistov, ki so našli načine, kako do deviz. V mislih imam podjetja in njihove zaposlene, ki svoje izdelke in storitve izvažajo na globalen in popolnoma konkurenčen trg ter jih domače politične zdrahe zanimajo le toliko, ko zvečer pred televizorjem izbirajo, ali bi raje gledali 17. ponovitev Umri pokončno ali pa večerni dnevnik. Pri tem ne stokajo nad bančnim krčem, ker vedo, da krediti domačih državnih bank niso edina možnost za svež kapital. Vedo tudi, da lahko v državi z visokimi davki zmagajo le z višjo dodano vrednostjo svojih izdelkov in storitev, ne pa z državnimi subvencijami. Taka podjetja in menedžerje s tako zavestjo imamo. Problem je le, da jih je premalo.

Kajti Slovenci ljubimo državno lastništvo, ki ga upravljajo politično nastavljeni direktorji. Slovenci ljubimo velik birokratski aparat, saj le v nepregledni shemi nepotrebnih postopkov lahko vedno najdemo delovno mesto za svojega sorodnika. Pa čeprav s tem ubijamo zasebno pobudo in osebno odgovornost posameznikov. A prednost takšnega okolja je, da nihče ne more na nikogar pokazati s prstom in reči: Ta je odgovoren za zavožen projekt, nasedlo investicijo ali zgrešeno strategijo. Samo v takšnem okolju smo vsi pravičniki s čisto vestjo, ki o sebi negujemo mnenje o nadpovprečni sposobnosti.

Vir: Finance