Lenčka Kupper prejela Tischlerjevo nagrado za svoj pomemben prispevek v zakladnico slovenske narodne skupnosti na Koroškem

Lenčka Kupper (https://www.nsks.at)
Lenčka Kupper (https://www.nsks.at)

V Tischlerjevi dvorani Mohorjeve družbe so v ponedeljek, 22. 1. 2018, podelili Tischlerjevo nagrado Lenčki Kupper, avtorici neštetih otroških pesmi, lutkovnih iger, pravljic in pripovedk. Nagrado sta podelila predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Krištof in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko. V okvirni programa slovesnosti je nastopil tudi zmagovalec letošnjega govorniškega natečaja Luka Podlipnik, slovenske gimnazije v Celovcu; ki je žirijo natečaja prepričal s svojimi razmišljanji ob 100-letnici smrti Ivana Cankarja.

Tischlerjevo nagrado podeljujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev kot najvišje priznanje obeh organizacij. Nagrado prejmejo kulturni in politični delavci/delavke za vrhunske prispevke na področju umetnosti, znanosti, kulture in politike, ki so pomemben prispevek v zakladnici slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Nagrajenec/nagrajenka dobi nagrado lahko tudi za posebne zasluge pri širjenju in utrjevanju narodne zavesti in ugleda koroških Slovencev bodisi doma ali v tujini.

Z letošnjo Tischlerjevo nagrajenko se je pogovarjala Mateja Rihter, ki je v uvodu takole predstavila svojo sogovornico: »Kljub nadarjenosti ni imela možnosti za študij. Pogumno se je podala v svet črk in not, pa niti računalniškega sveta se ni ustrašila. O njej in njenem delu je bila napisana diplomska naloga. Lenčka Kupper živi nad Vrbo in ob jezeru opazuje čudovito naravo, v kateri tako rada živi in o kateri tako rada piše. Njen dom krasijo mnoge fotografije, ilustracije iz njenih knjig, prav posebej pa je ponosna na fotografijo, na kateri je skupaj s papežem Janezom Pavlom II.«

Spoštovana gospa Kupper, iskrene čestitke ob prejemu Tischlerjeve nagrade. Za svoje izjemno delo ste prejeli že več nagrad, ta pa je še prav posebna. Kaj vam pomeni? Kakšne spomine imate na Joška Tischerja?

Hvala, počutim se zelo počaščeno, ker so me uvrstili k uglednim prejemnikom Tischlerjeve nagrade. Res se je veselim. Dr. Joško Tischler je bil ravnatelj Slovenske gimnazije, kjer je učil moj mož. Večkrat smo se srečali.

»Nikoli slabe volje, vedno nasmejan …« je pesem, ki je mnogim vodilo. Vse vaše pesmi imajo pozitiven pogled na svet. Kako vam uspeva, da na življenje gledate optimistično, kaj vam daje upanje?

Vem, da življenje ni samo praznik, delo mora biti opravljeno – ali z nejevoljo ali pa z optimizmom v srcu, če hočete, z nasmeškom na obrazu. Upanje mi daje to, ker vem, da ved-no, po vsaki nevihti spet posije sonce. Ali bolje rečeno: Pade in polomi ga lahko vsakdo, pomembno je, da se zopet pobereš, dvigneš in ponovno nadaljuješ svojo pot k cilju, ki si si ga zadal.

Vaša življenjska zgodba je pravzaprav neverjetna. Po ljudski šoli v Šmihelu, glavni šoli v Pliberku, gospodinjski šoli v Št. Rupertu pri Velikovcu ste se učili krojaštva, ki vam ni bilo najbolj pri srcu, ljubše bi vam bilo že šiviljstvo. Kljub temu ste ustvarili izjemne stvaritve. Za kateri študij bi se odločili, če bi imeli možnost za to?

Po mojem zaključku glavne šole smo šli na svetovanje, kakšen poklic bi bil primeren za enega ali drugega. Meni so svetovali šolanje v takratnem učiteljišču v Celovcu. Poklic vzgojiteljice je bil tudi meni všeč. Pri nas doma nas je bilo pet otrok, denarja pa malo. Starši niso zmogli plačevati za bivanje v kakšnem domu v Celovcu. Da bi se vozila vsako jutro z vlakom v Celovec in se pozno zopet vračala nazaj domov, tega mi moja mama ni dovolila. Zdaj vem, da je imela prav.

Pesmi ste začeli pisati ob svojih treh sinovih. Niste pisali le besedil, ampak tudi melodijo. In ob tem ste se začeli učiti tudi igranja na instrumente. Ste dokaz za to, da nikoli ni prepozno. Za vse dosežke v življenju ste se sami trudili. Na kaj ste najbolj ponosni?

Na kaj naj bom ponosna, ko mi je bilo vse podarjeno od zgoraj. Hvaležna sem za vse talente, ki so mi bili dani in še vedno sprejemam. Hvaležna sem za to, da sem smela doraščati v sicer skromnem, vendar toplem domačem okolju. Hvaležna sem za lepo preživeto 50-letno zakonsko življenje z mojim Milanom. Hvaležna in ponosna sem na najine tri sinove in njihove drage mi družine. Pogosto se družimo in praznujemo različne družinske praznike. V veliko veselje so mi vnuki in pravnukinji. Imam tudi nekaj dobrih prijateljic in večkrat kar primanjkuje časa za vsa zaželena srečanja. Tako je pač pri upokojencih.

Najbolj znani ste po pesmi »Enkrat je bil en škrat«, ki je postala slavna leta 1980, pa je še vedno zelo popularna, kljub temu da so se časi v teh letih že mnogo spremenili. Se vam zdi, da se spreminjajo tudi generacije otrok?

Generacije otrok se res hitro spreminjajo. Da ostaneva pri mojih preprostih pesmicah, se čudim, da jih sploh še prepevajo ali poslušajo zdaj, ko je treba samo pritisniti na gumbe na različnih aparatih in takoj imaš pesmi na pretek. Pred 60 leti nismo imeli velike izbire, vsaj jaz nisem poznala ustreznih slovenskih otroških pesmi. Pesem »Enkrat je bil en škrat« sem zapela svojim sinovom kot pravljico. Sproti sem si izmislila nove pesmice, pa jih nisem zapisovala.

Ko ste vodili otroški zbor vrtca Naš otrok ste vsak teden prinesli na vaje novo pesmico. Vsega skupaj ste jih napisali več kot dvesto petdeset. Kaj je bila pri pisanju vaša motivacija? Zagotovo tudi ohranjanje slovenščine?

Zame je bil za čas najbolj rodoviten čas mojega ustvarjanja. Bil je pravi izziv. Majki Šikoronja me je povabila k sodelovanju v dvojezični vrtec »Naš otrok«. Tam so si želeli več slovenskih pesmic. Skoraj vsak teden sem prinesla novo pesmico in sem jo kar zapela z otroki, da bi ugotovila, če jim je všeč. Mnogo pesmic je nastalo tudi po želji voditeljic vrtca. Potrebovale so priložnostne pesmi za miklavževanje, za materinski dan, za rojstne dneve, živalske pesmice, pesmi za vse letne čase in še druge. Ker so bila večkrat različna praznovanja, smo z otroki vrtca pogumno prepevali te moje pesmice. Drugi voditelji otroških zborov so postali radovedni, ker te pesmi nikjer niso bile objavljene. Mohorjeva založba je natisnila prvo zbirko mojih pesmi »Pojmo s ptički« leta 1981. Koroški zborčki pa so posneli pesmi na kaseto.

Pomemben pečat ste zapustili v zboru MePZ Jakob Petelin Gallus, s katerim ste veliko prepevali po svetu. Kakšen občutek je bil, ko ste slišali izvedbo svojih pesmi na drugih kontinentih?

V zboru MePZ Jakob Petelin Gallus sem prepevala nad 40 let. Petnajst let sem bila predsednica. Pogosto smo gostovali tudi pri zamejskih Slovencih in pri Slovencih po svetu. Presenečenje je bilo zame seveda veliko in kar nisem mogla verjeti, da je moj »Škrat« preplaval tudi oceane in tam očaral slovenske otroke. Zapeli so mi pesmico tako v Argentini kakor tudi v Avstraliji.

Pravijo, da imate posluh za otroško dušo, kar se odlično kaže v vaših pesmih. Imate pa tudi posluh za sočloveka, dolga leta ste z ljubeznijo skrbeli za moža, aktivni ste v fari, vodite dopustniške dneve v Tinjah … Kaj vas poleg tega dela ohranja tako mladostno še pri osemdesetih?

V vsakem človeku je vse življenje shranjen del otroštva. Tudi v Svetem pismu je zapisano: »Če ne postanete kakor otroci …,« zato sem še vedno rada otročja. Kjerkoli sem živela, že v rojstni fari v Šmihelu, povsod sem pela tudi v cerkvenem zboru. Po negi in smrti mojega moža sem se še bolj aktivno pričela ukvarjati z delom s starostniki. Zdaj se lepše reče, da je ta čas tretje življenjsko obdobje. To tudi rada počnem v domači fari, kjer imamo skupino, kjer se redno srečavamo, in v Tinjah na dopustniških dnevih, kjer sem že deset let spremljevalka. Tam sama največ pridobim, ko opažam, kako je druženje tudi na stara leta potrebno in zaželeno. V zadovoljstvo mi je, da še lahko kaj dobrega napravim za soljudi, da ponovno najdemo lepoto v staranju.

»Sosedu povej, da nov svet gradiš, / pomagal ti bo, da še potrpiš,« je verz v eni vaših pesmi za odrasle. Kakšen svet si želite za prihodnje generacije Korošic in Korošcev?  

Vsa leta sem si prizadevala, da sem imela dobre odnose s sosedi, ne glede na to, ali so bili nemškega ali slovenskega porekla. Kadar slišim znano pesem, v kateri pojejo »bo moj vnuk še pel slovenske pesmi«, mi je kar toplo pri srcu, ker vem, da moji vnuki to počnejo. Želim si to še za naslednje generacije. Daj Bog, da bo tako!

Vir: Nedelja, katoliški list krške škofije