Leitkultur – vodilna kultura …

»Vodilna kultura« je te dni vodilna tema v avstrijskih javnih občilih, pa tudi v parlamentarnih razpravah – bolj prepirih in medsebojnih obtoževanjih in sumničenjih, kakor razpravah – kjer pa medsebojno nasprotovanje in obtoževanje ne išče odgovora na bistveno vprašanje kulture, namreč kaj bi bila boljša alternativa zahtevi po uzakonjenju »vodilne kulture«, pač pa bolj, kaj bi tako »vodilno kulturo« moglo sestavljati.

Slovenci imamo mogoče boljše razumevanje tega, kaj vsaka »vodilna vloga« v državi pomeni, saj je bila ta skoraj pol stoletja na ustavni ravni pridržana edini dovoljeni politični stranki v državi, ki danes tudi edina noče biti odgovorna za sramoten in tako krvav konec njenih predstav o »brezrazredni družbi« in za sesutje države, za katero so vsaj Slovenci dolgo verjeli, da jih je rešila pred potujčenjem – spet isti Slovenci, ki so po ustanovitvi lastne države v letu 1990 sami odprli vse ventile potujčevanja in germanizacije, saj mi bodo vsaj učitelji angleščine pritrdili, da je tudi angleščina germanski jezik, če že slovenski parlamentarci in ministri tega ne vedo. Partiji tako ni bilo dovolj, da je imela v rokah politični, a tudi gospodarski, tudi kulturni, tudi informativni in vzgojni monopol, čemur se seveda ni smelo reči »novi razred«, kakor je temu v svoji knjigi pogumno in upravičeno rekel nekdanji drugi človek jugoslovanske komunistične revolucije za Brozom, Milovan Đilas.

Zahteve po formulirani in nekako vendar tudi uzakonjeni »vodilni kulturi« v Avstriji pa ne postavlja Komunistična partija Avstrije, kakor bi človek na osnovi jugoslovanskih ali sovjetskih izkušenj smel pričakovati, pač pa stranka, ki se čisto formalno še vedno ima za »krščansko demokratsko«, prav to pa dokazuje, da ima od Kristusovega nauka in cerkve izposojeno ali tudi ukradeno samo ime, ne pa tudi vsebine in duha, saj nič res Kristusovega ne more biti razdeljeno, pristransko, torej strankarsko, kakor beremo v Pavlovem pismu Filipljanom:

»Če torej premore kaj opominjanje v Kristusu, če kaj spodbujanje iz ljubezni, če kaj občestvo Duha, če kaj sočustvovanje in usmiljenje, dopolníte moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja. Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,1-5).

Ni me skrb za druge, kako na to gledajo, v naravi tega sveta je, da vsak, ki teka in se bojuje na njegovem igrišču, skuša sebe in svoje uveljaviti kot nekaj »vodilnega«, resnični kristjani pa morajo vedeti, da obstaja ena sama vodilnost, ki se ji kristjan v svoji veri iz svobodne izbire podreja, namreč vodilnost Božje besede in njegove avtoritete, ki jo je Oče izročil Sinu, kakor pravi Pismo:

»Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji« (Mt 28,18).

Ta, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, pa je to, kar naj bo vodilo za vsakega človeka, pa tudi za kulturo samo, povzel v svoji Pridigi na gori (Mt 5,3-11), poimenovani z blagri, ki jih bo deležen človek, ki bo tako ravnal.

Niti stranka, ki je s tako čudno zahtevo prišla na dan, niti stranke, ki ji v tem oporekajo, pa ne razumejo, kako prav kultura ni oblast, ki bi mogla kar koli ali kogar koli voditi. Njena funkcija je namreč prav nasprotna – da služi posameznemu človeku, narodu in državi. To pa, kar služi, pa samo vodenje potrebuje. In tudi za kulturo, če govorimo o kulturi v izvirnem, ciceronskem pogledu, kot o »obdelovanju duše«, čemur se v latinščini pravi cultura, nimamo druge avtoritete vodenja, kakor nauk tega, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Kultura, ki bi hotela sama voditi, namesto da bi služila, bi bila to, pred čemer svari modri Salomon in edini kralj Izraela, ki se vseh 40 let svojega kraljevanja ni vojskoval:

»Zaradi treh reči se trese zemlja, zaradi štirih ne more vzdržati: zaradi hlapca, ki postane kralj, in zaradi bedaka, ki je sit kruha…« (Prg 30,21-22).

Po besedah, po izreku Agúrja, Jakéjevega sina, nam sporoča to, kar se pred nami godi. Namesto da bi kultura služila, da bi bila hlapec, ki ubogljivo opravlja svojo nalogo, se je kultura v sprevrženem pomenu, kakor jo poznamo danes, povzpela na prestol kralja, da nam bi vladala – in njeni deloma gnili, deloma strupeni sadovi nam pričujejo, da se preroške in modre besede Salomonovih pregovorov ne motijo. Zamisel »vodilne kulture« ni nič drugega, kakor vzpostavljanje sprevrženega razumevanja kulture, da izrine to, kar edino more voditi, namreč voditi k dobremu, ko se tako vse bolj drzno in ošabno posmehuje veri, da bi sama postala vera v smislu najbolj rafinirane poganske religije. Kako more danes pojmovana kultura voditi, kažejo velike spremembe v slabo smer, ki so njeno delo. Kakor je sodobna filozofija ukinila razliko med resnico, zmoto in lažjo, kakor tudi razliko med tem, kar res vemo in tem, kar moremo le domnevati; kakor je sodobno pravo ukinilo razliko med pravičnostjo in krivičnostjo in je nad oboje dvignila svojo procesno konstrukcijo; kakor je sodobna politika izvor in predmet oblasti pripisala isti pravni osebi in istim fizičnim osebam in tako svoj smisel reducirala v predvolilni boj za dosego mandatne premoči nad drugimi konkurenti, povolilno obdobje pa v prikrivanje svojih zmot ali tudi nezakonitosti in goljufije, in v obtoževanje drugih, ki sicer nimajo trenutnega vladnega mandata; kakor je sodobna teologija odpravila razliko med razodetim Bogom in njegovim naukom in religijo kot sestavo človeških predstav o bogu, ustvarjenem svetu in človeku v njem – tako je sodobno pojmovana kultura, ki ni več »obdelovanje duše«, kakor jo je še pojmoval, čeprav pogan, rimski filozof, pravnik in državnik Cicero, obdelovanje, kultiviranje duše pa ni vodenje, ampak služenje, tako taka kultura ne more biti »vodilna«, ampak vedno le služna, ukinila razliko med lepim in grdim, med nizkotnim in vzvišenim, med sprevrženim in plemenitim. In to je usoda vsega, kar človek postavlja za svoje vodilo, ko bi v resnici moralo in moglo služiti in nikoli voditi!

Med protagonisti te slaboumne zamisli, o »vodilni kulturi«, še naprej, ker so izgubili vsako zaznavo protislovnosti, krožita dve gesli, ki si med seboj načelno nasprotujeta: geslo enakosti pred zakonom, in geslo take ali drugačne »vodilnosti«, pa naj gre za »vodilno raso«, kakor je to še veljalo v 20. stoletju, za »vodilni družbeni razred«, »vodilno politično silo, stranko«, za »vodilno filozofijo«, za »vodilno umetnostno šolo«, za »vodilno religijo« – ali za »vodilno kulturo«, kakor v tem primeru: vedno je to zanikanje gesla o enakosti ljudi pred zakoni! Kdor torej hoče vzpostaviti in celo uzakoniti »vodilno kulturo«, naj bo toliko odkrit in pošten, da k tej zahtevi pristavi opozorilo, kakor imamo taka opozorila v navodilih za uporabo tehničnih izdelkov, ki so lahko za uporabnike tudi nevarni: »Opozarjamo, da z uveljavitvijo vodilne kulture odpravljamo enakost državljanov pred zakonom!« Če namreč »vodilna kultura« obstaja, potem obstajajo tudi kulture nižjega reda, ki nimajo veljave vodenja. To pa nujno pomeni, da pripadniki podrejene kulture niso pred državnim zakonom izenačeni s pripadniki »vodilne kulture«. Seveda je iluzorno tako odkritost in poštenost pričakovati, tu hočem samo pokazati na absurd in protislovnost take zahteve.

V pravno vladani državi – in za tak status ni dovolj, da ima država zakone, sodišča, tožilce in odvetnike – imamo reči, ki so obvezne za vse, ki v njej živijo, in to so izključno samo državni zakoni, namreč taki, ki od državljanov zahtevajo oz. prepovedujejo samo reči, ki so v resnici stvar pravne države, ki je načelno nevtralna glede vseh drugih reči, kakor: mišljenje, čutenje, narodna in jezikovna pripadnost, svetovni nazor, znanost, vera (kot Božji pogled na vprašanje vere, zajet v Božji besedi, Bibliji), religija (kot človeški pogled na vprašanja vere), kultura, umetnost, koristno delo, osebno in družinsko življenje, združevanje, ki ni v sporu z zakoni, navade, običaji, ki objektivno ne motijo drugih ali jim škodijo, zabava itd. Tako je pravna država nevtralna tudi do kulture – in če bi katero koli vrsto kulture razglasila za »vodilno«, bi kršila načelo nevtralnosti, kakor bi ga kršila, če bi razglašala za »vodilno« katero koli drugo identiteto, dejavnost, vedenje, delovanje, kakor se je to v vsej zgodovini žal vedno znova dogajalo, najbolj izrazito pred še nekaj desetletji v času »vodilne rase« nacionalnih socialistov, in »partije kot vodilne sile delavskega razreda« internacionalnih socialistov.

Država ne trpi, če ljudje v njej govorijo različne jezike; če se njihovi deli narodnostno različno opredeljujejo; če izpovedujejo različna verovanja, razen če bi jih ta navduševala za krivična in zločinska dejanja; če poslušajo različno glasbo; če imajo pare iz njihovih kuhinj različen vonj; če njihovi plesi niso enaki, tudi njihova folklorna oblačila in druga oprava ne – država trpi izključno le, če državljani v njej niso izenačeni pred zakoni in če sami zakonov ne spoštujejo. Tako Avstro-Ogrska ni razpadla zaradi svoje pisane narodne, jezikovne, kulturne, verske sestave, ampak, ker so vsi njeni deli vse bolj kršili njene zakone, in vojna napoved kraljevini Srbiji je bla ena največjih takih kršitev. Tudi Jugoslavija ni razpadal zaradi svoje narodnostne, verske, jezikovne in kulturne sestave, ampak spet izključno zaradi nespoštovanja zakonov v njej! Zato že knjige Stare zaveze učijo, ne, da se je treba odločiti za isti jezik, enake običaje, enaka oblačila itd., kakor to predlagajo brezbožni politiki našega časa, pač pa:

»Isti zakon naj velja za vas in za tujca, ki prebiva pri vas, večen zakon iz roda v rod; tujec naj bo pred Gospodom tako kakor vi« (4 Mz 15,15).

Kakor avto, ki bi imel dva volana, ne bi pripeljal daleč brez nesreče, tako tudi država, v kateri bi bilo več vodilnih načel in ne en sam zakon, ne obstane dolgo brez kolizije v lastnih protislovjih in nerazumnih predstavah. Izrael pod Mojzesovo postavo versko ni bil nevtralen, saj je bil njihov vladar Bog sam. Zato je isti zakon, ki je veljal tako za Jude, kakor tudi za tujce, veljal tudi v verskem obziru. Po Kristusu imamo državo ločeno od verskega zakona, kakor je to z novcem in njegovo podobo ilustriral Jezus sam. Za kristjana pa še posebej velja, da je njegovo pravo državljanstvo v Božjem in ne v zemeljskem kraljestvu (Flp 3,20). Zato je kristjan prej kakor brezbožni sodržavljani zainteresiran za strogo ločitev Kristusove cerkve od države tega sveta. Ne ločitev v ključu sovraštva in zatiranja, kakor so to razumeli že francoski jakobinci, potem pa nacisti in komunisti, pač pa v tem smislu, da mora biti pravna država tudi glede vere nevtralna, razen če je vera le maska za kriminalne namene in dejanja, saj država ne more vedeti, katera vera je resnična in katera ne. To more vedeti samo tisti, ki ga Oče pritegne k Sinu, kakor zagotavlja Jezus (Jn 6,44), ta pa tega ne bo vsiljeval nikomur drugemu, saj bi s tem kršil nauk tistega, na katerega se sklicuje, v katerega sam veruje. Zahteva po »vodilni kulturi« pa je samo za naivnega opazovalca promocija te ali one narodne noše, tega ali onega narodnega plesa – v resnici je to uvod v vnovično uzakonjenje »vodilne religije«, ki nam jo Biblija napoveduje v Antikristovem času, ki morda ni več tako daleč pred nami…