Dogaja se restavracija komunizma 2.0
Izjemno močan napad komunističnega bloka na vse, kar je povezano s časom osamosvojitve, ni slučajen in v resnici ni toliko namenjen pomladni strani, temveč je v resnici zaključni napad k ponovni restavraciji komunističnega sistema, tokrat za komunizem 2.0. Gre za to, da si potomci in sledilci komunističnih klavcev na ta način zagotovijo rehabilitacijo in s tem tudi pravico do nasledstva privilegijev, ki jim jih je omogočil totalni spopad s predvojno elito in njihovimi somišljeniki, katero so praktično povsem zatrli.
Pri nas je seveda (namenoma in nenamenoma) vse pomešano. Na ta način se doseže, da se ne ve več, kaj je bil začetek in kaj je cilj. Prva zameglitev je že izraz NOB. V resnici nikoli ni šlo za narodnostno osvoboditev (Slovencev), temveč za ljudsko osvoboditev, kot jo tolmači komunistična ideologija. Tu »narod« (privzeto iz srbščine) ne pomeni Slovenstva, temveč »brezpravne« delavce in kmete, ki jih odrešuje svetovna komunistična revolucija.
Ni bilo boja za nacionalno osvoboditev temveč t. i. ljudska revolucija
In v resnici nikoli ni šlo za nič drugega, na kar jasno opozarja tudi PIF, ki naj bi bil ustanovljen 26. aprila 1941 in se ga je kasneje zopet pretolmačilo kot pomemben mejnik pri izgradnji Osvobodilne fronte. V resnici skorajda zagotovo ni šlo za kakšen pomemben sestanek, temveč za srečanje profesionalnih revolucionarjev, ki so pač med seboj debatirali, kaj naj storijo, ko je Jugoslavija kapitulirala, in v to luči obstoječega stanja – pakta med nacisti in komunisti. Takrat je bila verjetno podobna zmeda v glavah slovenskih revolucionarjev kot leta 1948 po resoluciji Informbiroja, kar kaže tudi izključitev komunistov, ki niso razumeli takratne realnosti.
Čas in okoliščine so jim pomagale, da so s prikrivanjem resničnega cilja v svoje vrste (sami so se imenovali partizani, ljudje pa so jim pravili gošarji ipd.) zvabili mnoge mlade fante. Prenekateri med njimi so kmalu ugotovili, da ne gre za boj proti okupatorju, temveč za nasilno revolucijo, ki je izvajala izjemen teror nad civilnim prebivalstvom, pogosto v sodelovanju z okupatorjem. Eni so uspeli pobegniti, drugi so to plačali z življenjem, ker so jih neusmiljeno pobili. Vodilni revolucionarji, ki so se šolali v Moskvi in bili na usposabljanju v Španiji med državljansko vojsko med zloglasnimi mednarodnimi brigadami, so svojo usposobljenost za brezčutno surovo pobijanje civilistov tako mož, žena kot otrok pokazali že takoj na začetku vsiljene revolucije z njihove strani, kot skozi celoten njen čas in še posebej ob koncu in po koncu 2. svetovne vojne.
Učili so nas, da je revolucija nikdar dokončani proces
Tudi najbolj naivni, kot so bili od strani fašizma terorizirani zavedni Primorski Slovenci, so to kruto realnost občutili in (mnogi) spoznali skozi čas. Revolucija pa je še vedno trajala in je trajala še v času mojega šolanja, na kar so nas opozarjali tako pri govorih na proslavah in njihovih konferencah, kot tudi v vsakodnevnem sporočanju skozi medije, ki so jih 100 % obvladovali. To sicer želijo tudi danes. Zato se tudi tako »borijo«, da prevzamejo medije, ki poročajo o dejstvih in ne o njihovi lažni interpretaciji zgodovine in sedanjosti.
Represiven aparat v službi revolucije je pri ljudeh vcepil strah do te mere, da je bila vsaka misel o uporu proti totalitarnemu režimu v kali zatrta. To se je malce sprostilo šele koncem sedemdesetih let in v začetku osemdesetih. Slovenci smo sicer imeli visoko stopnjo avtonomije. Predvsem nam, razen redkih prenapetežev, ni nihče prepovedoval naše nacionalne zavednosti in uporabe svojega jezika. Vojsko sem služil na Gorenjskem in z oficirji nisem hotel nikoli govoriti v srbohrvaščini. To sem utemeljeval z zakonsko enakopravnostjo slovenskega jezika in ker sem služboval v Sloveniji. In oficirji so živeli v Sloveniji. Sovojaki pa večinsko sploh niso ugotovili, da sem Slovenec (razen meni osebno podrejeni – bil sem desetnik).
Hoteli smo demokracijo, dobili samostojnost, za kar smo mnogi globoko hvaležni
Takrat v resnici ni šlo za osamosvojitev, temveč za rešitev pred komunizmom. In to je bila ključna poanta vsega takrat pred ključnimi dogodki v poznih osemdesetih letih. Šlo nam je za demokratizacijo Slovenije in v tistem času je bil tisk ter radio in televizija (ni jih še bilo stotine) mnogo manj komunističen kot so večinski mediji danes in je to spodbujal. Takrat smo »vsi« vedeli, da je komunizem ena sama velika laž. Partijo so takrat vodili sinovi tistih, ki so se še posebej odlikovali pri revolucionarnem terorju. Seveda so naredili tudi visoke šole. Ne vem, ali so bili dobri študenti ali pa so bili predvsem sinovi najbolj strahospoštovanja vrednih revolucionarjev. Eden je doktoriral, nato postal šef partije, nato ustavni sodnik, danes pa pametuje o ustavnem pravu. A si predstavljate, da bi to počel Himmlerjev sin?
Zgodilo se namreč ni to, kar smo si predvsem želeli: demokratizacija. Zaradi okoliščin je prišlo do osamosvojitve Slovenije, česar smo bili takrat večinsko izjemno veseli in ponosni na ta dosežek. Veliko nas je takih še danes. Ob tem pa zaradi različnih okoliščin nismo uspeli pomesti z zgodovinsko sramoto slovenskega naroda: komunistično preteklostjo in na žalost tudi sedanjostjo.
Demokratizacija se nam je izmuznila, komunisti so se zato okrepili
Komunisti so se malce potuhnili. Dolgo so se sprenevedali, da oni že niso komunisti, danes tega več ne skrivajo in se javno hvalijo s svojo »slavno« preteklostjo. Zločine pa seveda skrivajo oz. jih opravičujejo kot nujno zlo za dosego danes svobodne samostojne Slovenije. Za obrambo »tekovin revolucije« so se mnogi kot zajedavci, ki postopno razžirajo svojega gostitelja, zarili v demokratične inštitucije in so danes uspeli svojega gostitelja skorajda povsem uničiti. Kot tiste osice, ki odležejo ličinke v drugo žuželko in jo postopoma od znotraj požrejo. Sašo na tem mestu ni noben izjemnež, je bolj pravilo. Nekoč je igral podobno kot Tof ventil pri ekonom loncu, da ga ne raznese, danes pa kot predhodno omenjena osa, ki je uničila gostitelja, kaže svoj zmagovalni sarkazem.
Zanikanje osamosvojitve in korakov za njeno izvedbo je samo krinka za legitimiranje privilegijev »novega razreda«
Jugonostalgija in neumnosti, ki jih klatijo mladiči komunizma, kateri so danes ideološki temelj t. i. svobode, so samo orodje za to, da se slučajno ne bi dvomilo v Čebinsko novo in staro zavezo (partija kot pričakovani in kasneje dejanski prerok slovenskega naroda) in s tem v legitimnost t. i. novega razreda, kot ga je opisal Đilas. Mlado tovarišico, ministrico za kulturo (ki pa je daleč od kulturnosti), moram opozoriti, da smo se neumnosti, ki jih je klatila v Čebinah, morali nekoč naučiti, če smo želeli narediti zaključni izpit (maturo so partijci ukinili leta 1960 – pravijo, da zato, ker je mnogi otroci »novega razreda« niso bili sposobni opraviti).
V resnici nihče med njimi ne bi več želel živeti v Jugoslaviji, ker vsi zelo dobro vedo, da jim je v z njihove strani ugrabljeni Sloveniji najbolje. Problem je samo v tem, da bo v primeru, če bodo še dolgo jadrali na krilih komunistične ideologije, cepljene z vsemi podpornimi miti, kot so NOB (v resnici je šlo samo za revolucijo in ni šlo popolnoma nič za nacionalno osvoboditev), woke ideologijo, kvazi skrb za okolje ipd., vse šlo enkrat k vragu.
Otroci s posebnimi potrebami ne smejo priti na vodstvena mesta
Ker večkrat »težim« z vodenjem kot izjemno zahtevnim opravilom, ki zahteva ogromno znanja in usposobljenosti, moram opozoriti še na eno dejstvo. Država namreč mora poskrbeti za osebe s posebnimi potrebami, medtem ko državo »vzame hudič«, če jo vodijo osebe s posebnimi potrebami. To je bilo na žalost v zgodovini že velikokrat potrjeno. In na oblast ne pridejo kar sami od sebe. Tja jih pošljejo volivci. Nič ne pomaga, da se ti volivci nato obnašajo kot tisti mladci, ki potem, ko jih je ustavil policaj, na vprašanje, kdo je vozil, odgovorijo, da oni ne vedo (vsi sedijo na zadnjem sedežu). Danes je namreč treba z lupo iskati tiste, ki so volili »Svobodo«, podobno kot leta 45 niso mogli najti volivcev »nacijev«.
Spodnja pesem pove vse o revoluciji, o takozvani “NOB” pa naj vsak sam presodi.
»Pesem (Partizanska) je nastala že leta 1941 v Ljubljani kot prva umetna partizanska pesem. Že tedaj je bila razmnožena kot partizanska himna in poslana tudi na osvobojeno ozemlje. Prvotni tekst pesmi se je glasil:
Matej Bor: Rdeči pionirji
Razpnite čez ves svet vešala,
naš bog so: rop, požig, umor!
Divjajte! Kri je zakričala!
Glavo je dvignil v nas upor!
Hura, rdeči pionirji,
v temelje oboka bombe, ekrazit!
Jutri, rdeči inženirji,
skozi slavoloke novi svet gradit
Hura, hura, hura, hura!
Naš smeh se razvihra v domovih,
s čim prali bomo kri, s krvjo!
Prisluhnite, pri nas v gozdovih
tesarji novih dni pojo.
Vir: tretja izdaja knjige »Naša partizanska pesem« z letnico 1993, ki je izšla ob 50-letnici partizanskega pevskega zbora (1944–1994). V tej knjigi so zbrane in z notami opremljene vse partizanske pesmi. Knjigo je uredil, napisal uvod in komentarje dr. Radoslav Hrovatin. Že v uvodu pisec pove tole: »Že leta 1941 je nastala med slovenskimi partizani umetna, uglasbena pesem »Partizanska« (Razpnite čez ves svet vešala … ), skladba Karla Pahorja na pesnitev Mateja Bora, ki se je ohranila, a se je od leta 1944 pela na nov tekst Franceta Kosmača »V boj«.