Le naša svoboda je prava!

Prazniki države minevajo, napredni in svobodni politiki pa so tiho, ko umetnica Svetlana Makarovič, pa ne samo ona, ljudstvo opozarja, kdo je sovražnik naprednih domoljubov? Še vedno ni odgovora, kaj je vzrok, da je Slovenija tretja na svetu po izgubi prebivalstva! Slovenija je med vojno in revolucijo imela 6,5-odstotno populacijsko izgubo prebivalstva zaradi vojne in revolucije.

Edina v Evropi je imela cilj, da po zmagi revolucije zamenja režim in uvede enopartijski komunistični režim po vzoru in interesu Stalinove SZ. Ko je Hitler 22. junija 1941 napadel SZ in prekinil sprevrženo kolaboracijo komunizma in nacizma, so mu zahodni zavezniki odobrili, da bo Jugoslavija postala Stalinova interesna sfera za širitev komunizma, ker je SZ imela ogromne izgube v bojih s Hitlerjem. Popis Inštituta za novejšo zgodovino vseh žrtev v Sloveniji je pokazal, da je samo Ljubljanska pokrajina je zgubila celo 9,5 odstotka prebivalstva. Na prvem mestu je Poljska, ki je imela 16-odstotno izgubo prebivalstva, sledi ji Sovjetska zveza, ki je imela 14-odstotno izgubo prebivalstva, Nemčija je izgubila okoli 8,8 odstotka prebivalstva, Francija je imela 560.000 žrtev, kar predstavlja 1,4 odstotke prebivalstva. Italija je izgubila odstotek prebivalstva. Francija je imela okoli 10.000 zunajsodnih pobojev med okoli 40 milijoni prebivalcev. Hitro so se dogovorili, da ne bo obračunavanja. Sodili so na sodišču, smrtna kazen je bila izvršena v 791 primerih. »Slovenske zgodovine med letoma 1941 in 1946 ne moremo in ne smemo poenostavljati. Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem.

Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika je prisilila v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočila. In ker tudi to ni bilo dovolj, je po končani vojni pobili desettisoče civilistov. Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani. Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju. Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom.

Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. “Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.” Tako zapiše prof. dr. M. Zwitter v članku So bili vsi na napačni strani? (DELO, Sobotna priloga, 4. 1. 2014). V Sloveniji je bilo 100.000 žrtev med tedanjimi prebivalci Slovenije, zaradi partizanskega upora okupatorju je padlo 7.800 okupatorjev. Mag. Matevž Krivic, bivši ustavni sodnik, je v Dnevniku napisal: “Potrebna je odkrita razprava o napakah in tudi hudih zločinih, zagrešenih s strani tistega (komunističnega) dela vodstva NOB, VOS, tako imenovanih ‘partizanskih vojvod’, zlasti leta 1942 itd., ki jih je zakrivilo pojmovanje NOB kot revolucije. Morali pa bi obsoditi uporabo revolucionarnega nasilja, še zlasti ‘preventivnega’ pobijanja premožnejših kmetov in industrialcev (celo z družinami vred) zaradi ‘revolucionarne prognoze’, da bodo v razmerah okupacije in NOB nujno postali sodelavci okupatorja – še preden so res postali in čeprav to mnogi od njih nikoli niso bili. V oboroženi borbi za narodni obstoj proti izdajalcem seveda ni milosti – ‘preventivno’ pobijati kot narodne izdajalce ljudi, ki si rok s tako izdajo niso umazali, pa je bilo nečloveško (zločinsko), hkrati pa za osvobodilno stvar še močno politično zgrešeno in škodljivo. O koncentraciji hudega revolucionarnega nasilja na osvobojenih ozemljih v ljubljanski pokrajini kot vzroku za nastanek vaških straž bomo pa kar molčali in si pred tem še naprej zatiskali oči? Nojevsko tiščanje glave v pesek – česar nočemo videti, tega ni bilo? Trditi, da je bila ‘bela garda’ ustanovljena v času, ‘ko se med borci NOB sploh še ni govorilo o kakšni revoluciji’. Seveda ne, saj se je kasneje med partizani o tem govorilo še manj (razen ponekod na kakšnih političnih urah, da po vojni ne bo ne davkov ne denarja in podobno), saj je Stalin leta 1943 Kominterno razpustil in komunistom v Evropi strogo prepovedoval izvajanje revolucije med bojem proti okupatorjem, prišlo je do sporazuma Tito-Šubašić, do zagotovil zahodnim zaveznikom, da povojna oblast ne bo komunistična itd.

Toda eno je, kaj se je med NOB ‘uradno’ govorilo – resnično dogajanje na terenu je bilo pa v marsičem drugačno. Bomo mi ‘na levi’ še naprej kar molčali o tem? Tudi to je poskus revizije zgodovine – ne sicer tiste, ki so se je naše generacije učile v šolah, ampak tiste, ki se je v resnici zgodila.”

Bomo mi “na levi” še naprej kar molčali o tem? Tito je prevaral zaveznike, da bo po vojni poskrbel za demokracijo, a je vse naredil, da je Jugoslavija postala komunistična država. Samo Rdeča armada je smela osvobajati Jugoslavijo. V knjigi angleškega zgodovinarja Titova velika prevara berem: “Da je prišel Tito na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov.” Matija Maček je načeloval organizaciji VOS, predhodnici Ozne in kasneje Udbe. VOS sta ustanovila Edvard Kardelj in Zdenka Kidrič, žena Borisa Kidriča, ki se je tudi šolala na partijski šoli v Moskvi. VOS je bila sicer podrejena Edvardu Kardelju. Matija Maček je edini od vodilnih komunistov, sicer s ciničnim nasmeškom, šele po vojni ljudem povedal: “Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!” Komunisti, ki so končali partijske šole v Moskvi, so po vrnitvi torej zavajali ljudi. Nerazumno je, da so nasprotnike revolucije oklicali za izdajalce naroda, zagovorniki revolucije pa so narodni heroji. Oboji so bratje naroda in žrtve bratomorne revolucije, kar je največja tragedija naroda. V SFRJ pa smo slavili pridobitve in vrednote revolucije, saj zagovorniki revolucije vztrajajo, da so vrednote revolucije pogoj za demokracijo, ki naj bi nasledila enopartijsko Titovo Jugoslavijo, vendar je ta razpadla brez zapuščine, ob 2.160 procentni inflaciji.

Pred leti je na RTV bivši predsednik republiške skupščine Slovenije v SFRJ, pokojni poslanec SD g. Miran Potrč, povedal, da so on, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek ob osamosvajanju imeli še tako oblastno moč in možnost, da bi lahko ustavili proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema, kar bi zopet pomenilo nasilje. Vedeli so, da je enopartijski sistem “preživet”, in so dopustili nadaljnji tok osamosvajanja Slovenije. V opomin in spomin! Skrajni čas je, da se prizna, da sta v Jugoslaviji med okupacijo potekala revolucija oz. državljanska vojna in upor proti okupatorju. Potrebno je priznanje državljanske vojne in nato njeno obžalovanje, čeprav se ve, kdo jo je začel, a državljanska vojna se ne začne iz zlobe, temveč iz razlogov, ki jih ima vsaka stran. Sprava je Slovencem potrebna, sicer se nadaljuje hladna državljanska vojna, ki ji ni konca in ogroža razvoj države. Za spravo po državljanski vojni je pogoj, da ni zmagovalcev državljanske vojne, ne izdajalcev naroda, so le še zločini, ki jih obravnava pravna država. Obžalujmo državljansko vojno in spoštujmo upor zoper okupatorja, kolikor ga je bilo, kar pa še ne pomeni konca odkrivanja gorja vseh žrtev bratomorne vojne. V bratomorni vojni so namreč sovraštvo, okrutnost in prizadetost večji kot v vojni med narodi. Dr. France Bučar je kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta 9. maja 1990 izrekel: “S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.” Sprava bo dosežena šele tedaj, ko bo demokracija delovala, katere predpogoj pa je država prava, ki sedaj močno zaostaja. Tito je sam rekel, da je med okupacijo potekala državljanska vojna, katere cilj je bil uvedba režima, kot je bil v SZ.

Vedel je, da mu ob koncu vojne lahko preprečijo prevzem oblasti nasprotniki revolucije, to so predvsem četniki, imenovani VKJ – Vojska kraljevine Jugoslavije v domovini, ne pa nemški okupator, ki se je že umikal. Zavezniki in SZ so bili tedaj že vojaške in industrijske velesile, a so potrebovali pet let, da so porazili in prisilili nacistično Nemčijo, nekdanjo velesilo, da jim je podpisala brezpogojno kapitulacijo, in je potem Rdeča armada osvobajala Jugoslavijo. Vojko Volk, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade (Reporter; 25. marec 2024), pove: “Tito je pred svojimi državljani skrival, da je Jugoslavija po sporu s Stalinom živela skoraj izključno od ameriških pomoči v hrani in od ameriških kreditov. Ali z drugimi besedami, Titove Jugoslavije brez Amerike ne bi bilo! Američani so rešili Titovo Jugoslavijo pred sovjetskimi tanki!” Brez Stalina pa tudi Titove Jugoslavije ne bi bilo! Zaradi revolucionarnega nasilja, so se ogroženi nasprotniki komunizma neoboroženi zatekli pod zaščito okupatorjeve oblasti, kjer so morali služiti v okupatorjevih policijskih enotah, da bi preživeli. Skrajno krivično, dvolično in poniglavo je, da leva politična opcija še vedno zavrača dejstvo, da sta Hitler in Stalin bila kolaboranta, ki sta okupirala skoraj vse države Evrope, a slovenska levica še vedno ne vidi te sprevržene kolaboracije, ki je povzročila ogromne žrtve v okupiranih evropskih deželah. Milan Kučan, prvi predsednik samostojne RS, in zgodovinar dr. Martin Premk, poslanec Svobode v DZ RS, pa še vedno trdita, pa ne edina: “Kolaboracija nam ne more biti vrednota!” Tako utrjujeta “resnico”, da je Stalinova kolaboracija s Hitlerjem, ko je bil Stalin le ogrožen in se je zatekel Hitlerju po zaščito, brez pomena za izid vojne. Nerazumno in perfidno, brez empatije je potem trditi, da so slovenske žrtve revolucionarnega nasilja izdajalci naroda, ki se jih lahko preventivno likvidira. Predsednik KPS Boris Kidrič, voditelj NOB, je tudi spoštoval kolaboracijo komunizma in nacizma. Angela Vode je bila edina v KPS, ki je obsojala to sprevrženo kolaboracijo. Zaradi njenega nasprotovanja paktu nacizma in komunizma jo je Boris Kidrič izključil iz KPS in je bila kot izdajalka naroda obsojena na 20 let zapora, zaradi bolezni po šestih letih izpuščena brez pravice do dela, torej kaznovana do smrti. Kako je partijski režim še v letih 1988/90 zavajal in podcenjeval državljane, ko jim je prikrival stanje SFRJ? Članek Admiral sredi lakote, pred časom objavljen v Delu, je sramota vlade in posmeh vseh državljanov SFRJ. Škandalozno in nerazumljivo je bilo početje vlade Milke Planinc tik pred osamosvojitvijo. Obrambni minister, admiral Branko Mamula, je diktatorjem afriškim držav, kjer so ljudje umirali od lakote, namesto pomoči v hrani prodal za dve milijardi dolarjev jugoslovanskega orožja! Cinizem, ki se ne pozabi! V Delu iz svojega arhiva berem: “Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane!” Predsednik Severne Koreje Kim Il Sung in Tito sta obiskala glavno mesto Slovenije. “Sto tisoč občanov na ulicah.” Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: “Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.” Etiopski cesar Haile Selasie je bil na obisku l. 1959.

Berem, dve celini dva režima, dva voditelja, ki sta imela le nekaj skupnega: samodrštvo, brezčutnost, tiranijo in samopoveličevanje. Članek Admiral sredi lakote (v Delu iz l. 1989) sodi med najbolj varovane skrivnosti slovenskega tiska: “Svetovne poročevalske agencije iz Etiopije poročajo, da zaradi suše in lakote smrt grozi najmanj petim milijonom ljudi. Adis Abebo pa je obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju. Ali je bilo jugoslovansko orožje namenjeno kot pomoč stradajočim? Vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je Jugoslavija prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem. Zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja. Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem.” (Delo, 10. junija 1975). Predsednica Zveznega izvršnega sveta SFRJ Milka Planinc je torej še leta 1988, dve leti pred osamosvojitvijo RS, reševala propadlo samoupravno partijsko gospodarstvo s prodajo orožja tovarišem diktatorjem držav, kjer je huda suša povzročala lakoto ter je smrt grozila petim milijonom Afričanov, umrlo pa je en milijon ljudi. Diktatorji so se z jugoslovanskim orožjem branili pred nezadovoljnim, lačnim ljudstvom. Pričakovali so pomoč v hrani, jugoslovanski režim pa je prodal orožje diktatorjem, da so z njim branili svoj režim, ljudstvo pa pustili umirati od lakote. Žal se pri nas nihče še ne oglasi o tem nečloveškem ravnanju tedanje vlade SFRJ. To ni humanizem naše družbe, temveč sramotni cinizem, kar pri nas še ni aktualna tema. Ne pozabimo, da je OZN tedaj pozvala države članice, naj državam, kjer že 5 milijonov Afričanov strada in umirajo od lakote, pošljejo pomoč v hrani. Največ stradajočih je bilo v Etiopiji in v državah, kjer so bili na oblasti socialistični voditelji. V Etiopiji so socialistični uporniki pred tem vrgli z oblasti režim cesarja Haile Selasia. Vlada Milke Planinc je po pozivu OZN za pomoč lačnim umirajočim brez oklevanja poslala v Afriko obrabnega ministra admirala Branka Mamulo, ki je namesto pomoči v hrani prodal diktatorjem za dve milijardi dolarjev jugoslovanskega orožja, ki pa so z njim potem lažje zatirali lačne upornike.

Prodaja jugoslovanskega voditeljem držav, kjer so ljudje umirali od lakote, ni rešila režima države SFRJ. O tem ciničnem, dvoličnemu in nečloveškem ravnanju jugoslovanskega režima, ko je državo oz. vlado vodila Milka Planinc, ki se je že v Kočevskem Rogu “izkazala” pri brutalni likvidaciji nasprotnikov komunizma. “Pomoč stradajočim Afričanom z jugoslovanskim orožjem”, namesto pomoči v hrani je še vedno zatajevana tema, kar je grozovit cinizem do žrtev lakote v Afriki in posmeh vsem jugoslovanskim narodom, ki jim je režim vse to prikrival. Tako početje bivšega režima je sramota, ki ji ni para na svetu! Slovenija pa se svetu kaže, da nima problemov s svojo “zgodovino po meri človeka” in je tako vzor ostalemu svetu?! Rek pa pravi: “Kakršno ljudstvo, takšna oblast!” Kje je tu humanost in demokratičnost in odgovornost Slovenije? Kdaj bosta naša kultura in politika zaradi revolucije in nastalega razkola naroda opredelili projekt, da mednarodno sestavljena neodvisna komisija temeljito analizira našo zgodovino, tudi kakšne so posledice okupacije in posledice revolucije za narod. Zaključki komisije so potem osnova za revizijo zgodovine in za spravo naroda, ki brez sprave nima obetavne perspektive.