Pred triindvajsetimi leti smo Sloveniji omogočili pot navzgor in ugled navzven. Slovenija je veljala za zgled drugim nekdanjim komunističnim državam. Doživeli smo petnajst let gospodarske rasti.
Razvili smo lokalno samoupravo, ki je poživila z novimi občinami razvoj tudi v Vaših krajih. Vesel sem, da tu, kot po vsej Sloveniji, srečujem table, ki govorijo o projektih sofinaciranih s strani EZ.
Zadnja leta doživljamo globoko krizo. V nekaj letih čakamo že četrto vlado, ki jo bo rešila. Janševa vlada je ni smela, druge je niso znale ali zmogle.
Ljubljanske leve razlage krivijo za krizo Bruselj, demokracijo, osamosvojitev in majhne občine.
Dragi praznovalci, nič od tega ni krivo.
Krivi so tisti, ki so hoteli več zase in na račun drugih. Krivi so tisti, ki so neodgovorno upravljali z državnim premoženjem. Krivi so nadzorniki, ki so gledali stran, ko so drugi odnašali iz državnih bank. Kriva je politika, ki je pozabila na skupni blagor in privatizirala državo za ozke interese, poravnavo zapitka pa prepustila davkoplačevalcem. Tako je politika sama povzročila krivične socialne razlike in revščino.
Tam, kjer ne deluje pravna država, se pojavijo korupcija, selektivno sodstvo in revščina. Pri nas se je zgodilo vse troje.
Pravijo, da smo vsi krivi. Ne bo držalo. Tam, kjer so vsi krivi, tam se težko najde tiste, ki so res krivi.
Pravijo, da so vsi politiki enaki. Tudi to ni res.
Če bi bili leta 1990 enaki, ne bi postavili Demosa in države.
Takrat smo dokazali, da lahko Slovenci stopijo skupaj, se odločijo za skupne projekte in jih tudi uresničijo.
Tudi danes nismo vsi enaki. Tisti, ki smo drugačni, še nimamo prave besede.
Imamo pa podobno izbiro kot v letih 1990, 1991. Alternativi sta dve – ali bomo nadaljevali po slovensko in evropsko, ali pa po jugoslovansko.
Propadle so že tri Jugoslavije, pri nas bi jo nekateri še častili. Kaj pomeni živeti po jugoslovanko v Sloveniji danes?
Imeti predrago državo, se drago zadolževati, ovirati podjetnost, mladino pa pošiljati na delo v Nemčijo. Vse to smo že doživeli.
V tem zavitem krogu se gibljemo, ker smo se leta 1991 samo osamosvojili, osovbodili pa ne. To sem povedal že ob dvajsetletnici samostojnosti.
Na začetku devetdesetih let smo imeli program, korajžo in voljo. Odločeni in odločni smo bili za spremembe. Danes te volje ne vidim. Še najmanj pri novih strankah, ki tekmujejo v všečnosti in različnosti.
Triindvajset let v zgodovini naroda, ki od kralja Sama ni imel več svoje države, ni mnogo. Spomnimo se, kako dolgo so se Judje pomikali iz egiptovskega suženjstva v obljubljeno deželo. Njim je kazal pot božji oblak, pa so se raje obrnili stran in častili zlato tele. Tako nekako je tudi pri nas – doživeli smo čas zlatega teleta.
Doživeli smo tudi, da so enega od nosilcev slovenske pomladi, osamosvojitelja, pred enimi volitvami obtožili, pred drugimi obsodili, pred tretjimi pa sredi volilne kampanje zaprli.
Čim dlje traja kriza, tem bolj je jasno, da so njeni vzroki domači. Naših bank niso navrtali Bruseljčani – ti so se poslovili od NLB z izgubo – tudi ljudje iz Poljanske doline niso najemali milojonov brez zavarovanja.
Jasno je tudi, da se bomo morali izkopati iz zagate predvsem sami. Kaj je treba narediti vesta Ljubljana in Bruselj. Čim dlje bo trajala neodločnost tem večji bo račun.
Več lahko preberete na Facebook strani Lojzeta Peterleta.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
