V Sloveniji v teh dneh poteka še kar razgreta debata o kontracepciji. Protesti, prispevki, mnenja.
Feministke s transparenti, ki so bili uporabni tudi že kdaj prej: “Osvobodimo materinco! Moje telo, moja izbira.” Na drugi strani pa, da hormonska kontracepcija zatira žensko in družino. Nič novega.
Trenutek, kakršen je ta, bi se dalo izkoristiti za plodno javno debato o hormonski in nehormonski kontracepciji, o posvojitvah, o najstniških nosečnostih, o spolno prenosljivih boleznih, o zdravljenju neplodnosti.
O razlogih, zaradi katerih so tabletke zastonj, kondomi pa nemarno dragi in niti malo subvencionirani, kljub temu da imajo nekatere očitne prednosti. Zaščitijo tudi pred spolnimi boleznimi, na primer. In nikomur jih ni treba pojesti.
Nasprotovanje temu, da bi tabletke stale nekaj evrov na mesec, redkokdo pospremi z dejstvom, da povprečen par na leto za kondome potroši nekajkrat več denarja.
Nobene resne pripombe o diskriminaciji tistih, ki imajo spolne bolezni ali onih, ki zaradi nagnjenosti h krvnim strdkom ne morejo uživati tabletk.
Zopet ena od polemik, ki se ji nekako ne uspe razširiti onkraj naočitnejših argumentov.
Ampak rada bi vsaj malo obšla to debato in se posvetila nečemu drugemu.
Zakaj že seksamo?
Občasno me prešine, kako sodoben par doživlja svojo plodnost. Torej zmožnost, da s spolnim odnosom spočne otroke.
Je to nekaj, kar imamo, kar nam pripada, nam je bilo podeljeno? Pravica ali dolžnost? Privilegij ali represija? Se ob spolnosti sploh še zavedamo svoje kreatorske zmožnosti ali jo dojemamo kot povsem ločeno od spočetja?
Več lahko preberete na domovina.je.
