Zagotovo je na Slovenskem edino mnenje, s katerim vsi soglašamo to, da kriza, ki nas je zadela, ni samo gospodarska, ampak tudi moralna. O tem, kolikšen delež krivde je na zmanjšanju poštenja, pa imamo vsak svoje mnenje. Če se že ne moremo zediniti o načinih reševanja krize v gospodarstvu ali v politiki, ni čudno, da se ne moremo poenotiti pri morali. Še bolj pa se razlikujemo v predstavah o tem, kakšna naj bo pri tem vloga krščanstva.
Najbrž ni treba posebej povedati, da so slovenska mnenja o tem vprašanju v Evropi med najbolj razpršenimi. Ne samo po različnosti mnenja, Slovenija prednjači v EU tudi po sovraštvu do krščanstva, saj smo edina država EU, ki v šolskih programih nima verske vzgoje. V zvezi z moralo je najbolj pomemben odnos do krščanstva, katerega učenje vsebuje v veliki meri prav moralna pravila. Od desetih Mojzesovih zapovedi, ki jih je od judovstva prevzelo tudi krščanstvo, jih je sedem s področja morale (spoštuj starše, ne ubijaj, ne nečistuj, ne kradi, govori resnico, bodi zvest, ne bodi nevoščljiv). Prav s temi zapovedmi je mali judovski narod, kljub hudim preganjanjem, prebredel tri zgodovinska tisočletja, imena judovskih mislecev pa so vpisana v temelje Zahodne kulture. Krščanstvo je te zapovedi v dvajset stoletjih, skupaj z dragocenimi evangeljskimi nauki, razširilo med dve milijardi današnjih zemljanov.
Levica je svoj odnos do krščanstva prenesla iz komunističnega sistema
Po osamosvojitvi in vpeljavi demokracije v Sloveniji ostaja vedno bolj odprto vprašanje, zakaj odnos levice do krščanstva v Sloveniji danes ni boljši, kot je bil v komunističnem sistemu. Sproščena je samo svoboda besede, vse drugo, predvsem večinski odnos medijev, pa je zabetoniran na sovražnih temeljih. Če se kdaj zgodi, da je zaradi lepšega, nekaj napisanega o krščanstvu z naklonjenostjo, je v naslednjem trenutku prekrito z navalom prispevkov, ki to poteptajo. Zadnje čase smo priča ostremu napadu na katoliško Cerkev kot institucijo, z zbiranjem podpisov za strogo in sterilno ločitev Cerkve od države, čeprav je ta ločitev v praksi dovolj radikalna. Zreducirana je na delno prispevanje države za obnavljanje kulturnih spomenikov in na minimalno socialno podporo duhovnikom. Marsikateri levičar obžaluje, da komunistični sistem do krščanstva ni bil še bolj oster, saj bi danes veliko lažje držali Cerkev “v šahu”.
Glas prof. Vojana Rusa je ostal brez odmeva
Tako stanje resnično preseneča, še posebno, ko v knjigi (sicer) neortodoksnega ideologa jugoslovanskega socializma, prof. Vojana Rusa (zbornik Etika in morala v sodobni družbi 1997), bralec najde naslednja njegova pozitivna spoznanja o krščanstvu: “S krščanskimi evangeliji se je začela epoha postopne in najgloblje vrednostne revolucije deset tisoč letne hierarhične in nedemokratične družbene ureditve človeštva. Ta revolucija je še živa in njen pomen za človeštvo in zlasti za Evropo še raste. Antropološke, etične in socialne vrednote evangelijev so že dolgo del realnosti Evrope.”…
In dalje: “V evangelijskih stališčih ali podobah (zadnje vsebujejo povsem jasne antropološke ideje) je prisotna antropološka in humanistična misel, ki je vse do danes najbolj radikalna, ker vse do danes najgloblje prodre v bistvo človeka in v njegovo dobro: vsi ljudje (tudi vsi glavni nosilci prvotnega krščanskega gibanja) so večplastna bitja duha in telesa, misli in ljubezni, osebnosti in socialnosti (interesov, potreb, odnosov), ki v svojem najglobljem človeškem bistvu nihajo med svojimi izrazitimi notranjimi nasprotji.“
V uradnem krščanstvu ni borbenosti
Krščanstvo se je tem evangeljskim naukom, v okviru človeške narave, prizadevalo čim bolj približati. V zgodovini napake kristjanov niso bile majhne, a vseeno je krščanstvota veliki evangeljski duh posredovalo nepopačenega in to vsem generacijam do danes. To velja tudi za slovensko Cerkev. O tem pričajo npr. besede velikega pokojnika, nadškofa Alojzija Šuštarja, ob sklepu pastoralnega občnega zbora 22. Oktobra 1988: “Poslani smo za oznanjevanje in za pričevanje z življenjem. (Nadškof Šuštar je imel, pred smrtjo, zaradi klečanja pri molitvah, na kolenih rane). Tako pričevanje v življenju se mora pokazati v poštenosti, dobroti, ljubezni, medsebojni pomoči, pa tudi v pogumu in v vedrem pogledu v prihodnost, ko z zaupanjem sprejemamo in prevzemamo nalogo, ki nam jo daje Kristus. Bodimo vredni časov in nalog, ne bodimo majhni in malenkostni, temveč velikodušni in veliki v svojih načrtih, odločitvah in dejanjih!”
Tudi njegov sedanji naslednik nadškof, Anton Stres se je odpovedal mladostni zagnanosti in pristal v svetišču krščanske ljubezni. Na letošnjem srečanju sodelavcev Karitasa je povedal: “Kristjani smo poklicani, da v našem tako razdeljenem in sprtem svetu pričujemo za to ljubezen, ki edina ustvarja med nami edinost. Za to ljubezen pričujemo s svojim življenjem in s svojo besedo. A najmočnejše in najbolj prepričljivo in verodostojno pričevanje je naša dejavna ljubezen.”
V tem duhu je tudi njegova reakcija na zahteve po ostrejši ločitvi Cerkve od države. Na svojem predavanju v Novi Gorici je dejal: “V katoliški Cerkvi besede ločitev nimamo radi, ker največkrat pomeni tudi spor in neprijaznost“. Ljubše mu je, če rečemo medsebojna neodvisnost in samostojnost. „Gre za to, da imata obe ustanovi, (Cerkev in država), ki sta zelo pomembni za življenje državljanov in imata za svoje člane iste ljudi, prijazen odnos, da druga drugo podpirata pri skupnih ciljih. Da sodelujeta.“ Saj od države, po njegovih besedah ni ločena samo Cerkev, ampak vsa civilna družba. Zato nadškof Stres od države pričakuje, da bo Cerkvi prihajala naproti tako, kakor prihaja ostali civilni družbi.
Foto: Bolha.com
