Vedela je, da je več kot le skupek celic, čutila je njegovo življenje. A odločila se je: »Splav bo rešitev zame in zanj.«
Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.
»Glejte človek! … Proč z njim, proč z njim, križaj ga! … Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan.« (Jn 19,5.15.16)
»Saj še ni človek.« »Ne moremo sprejeti tega otroka.« »Ne bom skrbel zanj.« »Sama si kriva, da si noseča.« »Saj obstaja rešitev.« »Splav ni nič takega. Hitro bo, kot je bilo prej.«
Vse te misli, ki jih je v zadnjih dneh slišala od najbližjih, so ji rojile po glavi. Klonila je pod težo pritiskov, čeprav se je v njej odvijal hud boj. Želela bi zaščititi tega otroka. Vedela je, da je več kot le skupek celic, čutila je njegovo življenje. A močan strah jo je zagrnil v temo in odločila se je: »Splav bo rešitev zame in zanj.«
Nemočno bitje v njenem telesu je začutilo njen strah. Kratko življenje, ki mu je bilo dano, je bilo mešanica veselja nad življenjem in čudne slutnje, da je na svetu odveč. V tem trenutku ga je obdala črna senca. Bitjece bi vprašalo: »Zakaj?!« Kričalo bi, pa ne more. Globoko tišino nemega krika na pomoč je prevpila množica skrbi, hrup prometa, glasnega radia, telefonskih klepetov in strahu.
Usmili se nas, o Gospod!
Usmili se nas.
