Ko sem pred dvema tednoma objavil prvi del svojih opazk k t. i. migrantski krizi, sem načrtoval naslednji zapis začeti tam, kjer sem bil končal in nadaljevati z analizo vloge medijev ter širših vidikov evropske krize identitete in vprašanj migracijske politike. Ker pa se je položaj vmes korenito zaostril in Slovenija pravkar nosi glavno breme množičnega eksodusa iz bližnjega Vzhoda, gre komentar trenutni situaciji oziroma akutni politični krizi, v kateri se je bila znašla Evropska unija. Trenutek to zahteva, medtem ko bo za širše razprave brez dvoma še dovolj časa.
Kot sem izpostavil že v prejšnjem zapisu, je naravnost strašljivo, kako je migrantska kriza – ki sicer nedvomno predstavlja zelo velik izziv – do obisti razgalila klavrno stanje evropskega projekta, ki je očitno povsem zašel v slepo ulico. Ne le, da Evropska unija ne deluje, kot bi morala delovati prava unija. Danes se zdi, kot da sploh ne obstaja. Njene težave so nam bile dobro znane že prej, a najbrž si je le redko kdo mislil, da bo že malce večji sunek, ki pa ga kljub njegovi resnosti nikakor (še) ne gre obravnavati kot katastrofo, ne le zamajal evropski projekt, temveč tudi postavil pod vprašaj njegov nadaljnji razvoj.
„Bruselj“, o katerem sicer tako pogosto slišimo in od koder so zadnja leta mesec za mesecem prihajale razne genialne domislice – od direktiv o obliki kumar do prepovedi žarnic na nitko – se je vse te mesece zavijal v molk, dokončno izkazujoč svojo impotentnost in samonamembnost. Kje so zdaj ti famozni komisarji, to „vodstvo“ unije, ki ga njeni državljani izdatno plačujemo? Kje je tisti arogantni uradnik Juncker, ki je še pred nedavnim nonšalantno poniževal madžarskega predsednika vlade, zdaj pa po več mesecih množičnega vstopanja migrantov v Evropo zna povedati le, da mora slednje „potekati legalno“? Kje je vsa tista bohotna birokracija, pristojna za tisoč in eno zadevo – razen tistih, ki bi jih dejansko zahtevala skupna evropska politika? Kje so davkoplačevalske milijarde, s katerimi razpolagajo unija in njeni skladi? Ne bi preveč presenetilo, če bi se izkazalo, da je več tega denarja pri kakšni od tistih organizacij, ki agresivno promovirajo ukinjanje meja in spodbujajo nekontrolirane masovne migracije v Evropo, kot pa ga je pri slovenskih varnostnih silah, ki te dni pod zelo težkimi pogoji skušajo ohranjati red in zagotoviti karseda urejen in human prehod migrantov proti Avstriji.
Že prej je bilo jasno v načelu, zdaj pa tudi v praksi: unija brez skupne zunanje in obrambne politike (kar vključuje upravljanje z mejami in migracijsko politiko) ni nikakršna unija. In nasprotno – „unija,“ ki predpisuje obliko kumar in dovoljeno vrsto žarnic ter vlaga milijarde v propagando, ni kaj več kot nadloga. In, naj poudarim, to niso privoščljive besede antievropejca, nasprotnika evropskega projekta, temveč nasprotno – resignirane ugotovitve razočaranega Evropejca in podpornika ideje evropskega povezovanja.
Več lahko preberete na kritikanservativna.com.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
