Homilija. Ko slišimo besedo kralj, si verjetno večina od nas predstavlja bolj kot ne neko pravljično bitje. Tisto malo kraljev, kolikor jih je danes še na svetu, nima neke bistvene vloge, zato jih postavljamo nekam v dokaj oddaljeno zgodovino ali, kot rečeno, v izmišljeno pripoved, v kateri nastopajo še kaka bolj nenavadna bitja. Vsekakor pa je podoba kralja v mislih vseh nas kljub vsemu precej podobna: nekdo, ki v svečanem oblačilu sedi na dragocenem prestolu ter z zlatim žezlom deli pravico. Kako torej ob takšni podobi kralja kaj povedati o današnjem prazniku Kristusa Kralja?
Verjetno se prav zaradi te podobe pri Jezusu znajdemo v zagati. Bolj ga vidimo v vlogi pastirja in voditelja, a tudi ti dve besedi ga ne opišeta popolnoma, ampak zgolj v njunem najboljšem pomenu. Od kod praznik, ki Kristusa slavi kot Kralja vesoljstva, sploh izvira? Ustanovil ga je papež Pij XI. leta 1925, ko je vsa Evropa živela v morastem spominu prve svetovne vojne – torej časa, ko je človeštvo izkusilo poplavo sovraštva, zemlja pa je bila prepojena s krvjo velikega dela prebivalstva. V tem času je bil na vidiku že novi val sovraštva, kateremu je papež odgovoril s sporočilom pravičnosti, miru in ljubezni. Z ustanovitvijo tega praznika je Cerkev želela ultimativno počastiti Kristusa tako na osebni kot tudi občestveni ravni.
Judje so močno podobo kralja doživeli v Davidu, ki je pravzaprav postal tovrstni ideal. Njegova modrost in sposobnost delitve pravičnosti med ljudmi sta mu omogočili, da je postal kralj nad vsemi judovskimi rodovi. Čeprav je njegovo združeno kraljestvo trajalo le do smrti njegovega sina Salomona, pa je ta čas med Judi zaznamovan kot zlata doba njihovega kraljestva. Njegovo vladanje je postalo model najdražjega spomina in nanj se nanaša pastoralna podoba pastirja. Ljudje so ohranili trdno upanje, da bo nekega dne ponovno nastopil veliki kralj kot je bil David. In Cerkev nam po današnjem prvem berilu oznanja, da je ta veliki kralj Jezus Kristus.
Ta praznik naznanja konec cerkvenega leta, s tem pa se naslednji teden začenja priprava na božič. Tako se srečujeta podoba razkošne kraljevske krone in skromnih božičnih jaslic: motiv Kristusa Kralja je že navzoč v Jezusovem spočetju in rojstvu. Ob njegovem spočetju je angel naznanil besede, ki jih izrekamo v veroizpovedi: da njegovemu kraljestvu ne bo konca. Ko ga je Marija rodila, so angeli oznanili pastirjem, da je bil rojen Odrešenik, ki je Mesija in Gospod. To oznanilo je bilo sprejeto na dva nasprotujoča si načina: nekateri so Mariji in Jožefu obrnili hrbet, pastirji pa so ju sprejeli in se veselili z njima.
Ta dvojnost pa se ne pojavi samo na začetku Jezusovega življenja, temveč tudi na koncu, kot smo temu lahko priče ob današnjem evangeliju. Jezusova kraljevska vloga se paradoksalno razkrije ob njegovem sramotnem križanju. Voditelji so ga zavračali, medtem ko so ga ljudje imeli radi in ga sprejemali. Dvojnost je navzoča tudi pri vojakih: nekateri so ga zasmehovali, stotnik pa je kasneje izpovedal, da je ta človek vendarle bil Božji Sin. Vrhunec paradoksa pa predstavlja napis nad Jezusovo glavo: to je Jezus Kristus, judovski kralj. Kar je bilo mišljeno kot najhujša žaljivka, je za pisce evangelijev postalo zmagoslavno razodetje Odrešenika.
In še glavni primer dvojnosti: razbojnika, križana na Jezusovi levici in desnici. Oba kriva, oba si zaslužita kazen. Eden se pridruži Jezusovim nasprotnikom in v skladu s svojo življenjsko držo bogokletja tudi v zadnjih trenutkih svojega življenja ostaja nespremenjen. Drugi razbojnik pa je bil tokrat popolnoma drugačen: ne le, da ni hotel zasmehovati Jezusa, ampak je celo svojega tovariša svaril, Jezusa pa ganljivo prosil, naj se ga spomni, ko pride v svoje kraljestvo.
Jezusov velikodušen odgovor je bil zagotovilo, da bo še tisti dan z njim v raju. Spokorjenec bo z njim: ne samo da bi mu sledil, temveč bo soudeležen pri njegovem kraljevanju v raju. Raj je čudovita beseda perzijskega izvora, ki pomeni ograjeni vrt. Ko je perzijski kralj komu hotel izkazati posebno čast, ga je povabil na sprehod v svoj vrt.
Veliko ljudi si Kristusa težko predstavlja kot kralja tudi zato, ker se jim zdi premalo močan ali premalo materialističen. Že od začetka krščanstva so nekateri, naprimer gnostiki, bili nezadovoljni z običajnim krščanstvom; želeli so nekaj bolj ekskluzivnega ali izumetničenega. Apostol Pavel nas v pismu Kološanom uči, da Bog ni takšen. Bistvo njegovega vladanja je v tem, da nas je iztrgal oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo, kjer moremo doseči zveličanje z odpuščanjem naših grehov. Jezus nam s tem ni samo pokazal, kakšen je Bog, ampak tudi, kakšni bi morali biti mi. Njegovo vladanje je drugačno od vladanja zemeljskih kraljev, saj temelji na našem iskrenem sprejemanju njegove ljubezni, ki spreminja naša življenja. Sprejmimo in prosimo za vodstvo Velikega Pastirja naših duš!
Pripis uredništva: Jani Družovec je duhovni asistent na Škofijski gimnaziji A. M. Slomška.
