Paolo Naldini, škof spoštovane istrsko – koprske Cerkve – škofije, je v svoji knjigi Coreografia iz leta 1700 zapisal, da so v Krkavčah nad Koprom – to je v Istri, gojili trte, ki so jih imenovali terrene – teran. Pred sto leti je bila še glavna istrska sorta.
Zgodovina vinarstva v Istri sega še v antiko v čas Grkov in Feničanov.
Zapisi govorijo, da v Istri pridelujejo cesarsko vino – Vinum Pucinum. Rimski visoki uradnik, pesnik in menih Kasiodor iz 6. stol. je bil navdušen nad istrskim vinom in oljem. Dalmassa piše, da so l. 1390 teran podarili carskemu ambasadorju, l. 1408 prav tako beneškemu. Napoleon je pokazal interes za istrsko vino in je zaukazal novo tehniko proizvodnje šampanjca. Stankovich piše l.1825 o teranu “di Barbana”. Hugues l.1889 piše o teranu v Kringi in Kanfanaru, l.1894 pa izraža skrb o oceni prevelike kislosti terana na vinski razstavi v Bolzanu l.1886. Leta 1887 so 30 vzorcev istrskega terana ocenjevali v Bordeauxu. Na razstavi v Torinu l.1902 pa je bil istrski teran dan ob bok najkvalitetnejšim francoskim in španskim vinom.
Tradicija istrskih vin tudi terana torej sloni na delu zgodovinske kulturne dediščine Istre.
V Sloveniji popijemo več vina kot ga pridelamo 33 l/preb. Danes na slovenskem Krasu pridelajo 1 milion litrov terana – 1/2 litra na prebivalca na leto. 700.000 l. pridela Vinakras, 300.000 l. pa 793 kraških kmetov, povprečje ~ 378 l na kmetijo. Največji kmet ima 35.000 trt. V primerjavi z Brici je to malenkost. Glede na lego parcel na eni kmetiji pridelajo tudi do osem različnih teranov. V Istri pridelujejo teran na 240 ha, na Krasu na 450 ha in na tržaškem Krasu.
Rdeča zemlja ali terra rossa, ki daje vinu poseben kiselnat okus, je na Krasu v Sloveniji in Italiji ter v hrvaški Istri. Tu je tudi kraj z imenom Sveta Marija na Krasu.
Državne meje ne morejo biti razlog, da bi zgodovinsko identiteto vinske krajine razdelile.
Pobudo za zaščito terana so sprožili v Vinakras. Biotehnična fakulteta v Ljubljani in hrvaški znanstveniki so ugotovili, da sta istrska in kraška sorta genetsko identični. Razlike so v morfoloških in fizioloških razlikah v listih. V času SFRJ so kraški in istrski vinarji lepo sodelovali. Skupaj so se srečevali na vinskih sejmih in razstavah, sklepali nova prijateljstva, tudi tržili.
Problem terana med Slovenijo in Hrvaško (je?) “izjemno občutljivo politično vprašanje”, je zapisal kmetijski minister.
Torej politično sprožen problem kot tak zavira hotenja po skupnem čezmejnem sodelovanju med Istro in Krasom. Noro je govoriti, da nam Hrvati “hočejo vzeti” teran. To je demagogija. Tudi 100. člen evropske uredbe 1308/2013 s katero so Sloveniji dovolili zaščito imena teran, v istem poglavju določa, da lahko z delegiranim aktom odobri izjemo za istrski teran.
Teran je sin Krasa in Istre, saj ne raste v Slavoniji.
Dejansko bi se morali kraški in istrski vinarji s podporo svojih držav med seboj regionalno povezati in dogovoriti o skupni strategiji vzgoje, nege, trženja, prodaje in zaščite terana. Saj so to tako majhne količine, evropski trg pa je velik in nudi obojim v sodelovanju z italijanskimi tržaškimi vinarji večjo tržno priložnost. In navsezadnje s Hrvati nimamo zgodovinskih zamer. Da bi s teranom rušili staro istrsko prijateljstvo, to pa ne. Vse to me spominja na čas propada Rimskega imperija, ko se je ob razpadu skupnih vrednot, sodelovanje med plemeni in pokrajinami sprevrglo v nasprotovanje in lokalne vojne za “ped zemlje”.
Realno imamo kraški in istrski teran. Ti imeni bi morali biti evropsko uveljavljeni in zaščiteni.
Politika očitno ni naklonjena ohranjanju nekdaj dobrega čezmejnega sodelovanja in povezanosti Krasa, Istre in Trsta. Dobro so nas mediji zmanipulirali saj na spodnjem letaku, ki ga “Vstali Primorci” neodgovorno širijo po medmrežju med drugim piše: “Za teran bomo s Hrvaško obračunali vojaško”, (ali to pomeni Kraševci proti Istrijanom?!). Tak sovražni govor se lahko izrodi v škodo in nesrečo ljudi. Zato je vihar v glažu terana popoln nesmisel in govori o naši nedoraslosti in sebičnosti. Koga nas je strah, saj smo doma?!
“Moja duša je židane volje, kot bila bi pila kraški teran,” je zapisal pesnik Oton Župančič.
Židana volja Kraševcev in Istrijanov nikoli ni vodila v prepir in niti Židanova ne bo, temveč v dobro voljo in sodelovanje. In tako je bilo včeraj naj bo danes in tudi jutri. Zmoremo nekei zdrave nacionalne vizije in pogleda čez morsko obzorje na katerem se ne da zidati zidov?
S Teranom nazdravljajmo si zdravju, bratstvu, prijateljstvu in uspehom.
Darjo Gregorič, Istrjan