Koroški Slovenci za zgodovino

Še nikoli doslej ni kakšna vladajoča stranka na avstrijskih volitvah izgubila toliko, kot je to “uspelo” svobodnjakom včeraj na Koroškem. V stoletni trdnjavi iz nacionalnoliberalnih korenin zraslega nemškega nacionalizma so ostali brez dobrih treh petin glasov in namesto dosedanjih sedemnajstih v 36-članskem deželnem zboru osvojili samo še šest sedežev. Če so se volivci pred štirimi leti na čudaški način, kot je ugotavljal legendarni Rudi Vouk, poklonili tako rekoč pravkar preminulemu glavarju Jörgu Haiderju, so ga tokrat, štiri leta po smrti, pospremili v grob še politično.

 Šest strank v deželnem zboru

Predtem se je moral Haiderjev imperij sesuti kot hišica iz kart, ko so prišle na dan obsežne finančne lumparije koalicijskih strank, svobodnjakov in Avstrijske ljudske stranke, koroški vodja in deželni svetnik slednje Josef Martinz pa je pristal za rešetkami. Povrhu vsega je Haiderjev dedič Gerhard Dörfler v nasprotju s tistim, kar je počel kot deželni minister, obrnil ploščo v reševanju vprašanja dvojezičnih napisov in v odnosu do manjšinske problematike na Koroškem nasploh.

Glavna posledica sesutja svobodnjakov je dokaj pisani deželni zbor. Namesto štirih bo poslej v njem kar šest strank. Obe novinki, stranka avstrokanadskega milijarderja Franka Stronacha in nekdanja Haiderjeva začasna politična domovina, Zavezništvo za avstrijsko prihodnost, sta levji delež glasov najbrž naribarili med razočaranimi privrženci svobodnjakov. Bistveno manj od pričakovanj je izgubila druga “grešnica”, Avstrijska ljudska stranka, ki se je očitno prenove lotila bistveno bolj iskreno od donedavnih koalicijskih partnerjev, s katerimi poslej noče imeti nobenega opravka več. Seveda so veliki zmagovalci tudi zeleni. Potem ko so se šele leta 2004 prebili v koroški deželni zbor, kar jim je predtem uspelo v vseh ostalih osmih deželah, so prvič vknjižili dvomestni rezultat in se zavihteli celo v deželno vlado.

Toda najširši nasmeh imajo na vladanje na Koroškem po drugi svetovni vojni tako rekoč abonirani socialdemokrati. Njihovih 37 odstotkov se resda ne more meriti z absolutnimi večinami izpred petindvajsetih let in več, je pa to še vedno dvakratnik dosežka svobodnjakov. Peter Kaiser, ki bo očitno prvi socialdemokratski deželni glavar po letu 1989, daje sočasno upanje, da se bo nova vladavina njegove stranke razlikovala od nekdanje. Ne gre namreč pozabiti, da so bili “rdeči” kot vladajoča stranka že zdavnaj pred Haiderjevo dobo arhitekti zatohlega ozračja v deželi, kar posebej velja za odnose med obema narodoma. Ljudje se še spominjajo slovite izjave dolgoletnega glavarja Leopolda Wagnerja, da kot “pošten Korošec” ne zna slovensko. In lokalni južnokoroški šerifi iz socialdemokratskih vrst z zvenečimi priimki tipa Krainz in Wedenig so bili glavni zaviralci dogovora o dvojezičnih napisih in pobudniki katastrofalne ureditve vprašanja uradnega jezika na svojih minifevdih.

Ampak kljub temu se z vsaj začasnim pokopom Haiderjeve dobe Koroški najbrž obetajo boljši časi. Nenazadnje je tudi Slovencem z izvolitvijo treh predstavnikov manjšine v celovški parlament uspel zgodovinski podvig. Toliko njenih deklariranih pripadnikov  ni namreč v njem od začetka avstrijske ustavne dobe sedelo še nikoli.

Foto: Radio dva