Pred časom sem se pogovarjal s kolegom iz Velike Britanije in beseda je nanesla tudi na politiko. Še ves ogret od večnih slovenskih razprav o naprednosti, ki naj bi jo menda vleklo na levo, pa spet o konzervativnem mračnjaštvu, to naj bi zavijalo na desno, sem ga pobaral kako kaj na Otoku sodelujejo konzervativci in laburisti, oziroma v katerem kotu ždi mračnjaštvo in od kod sveti žarka svetloba. Moj spoštovani kolega kajpak ni razumel, kaj ga želim vprašati; eni in drugi predstavljajo dva politična pola, nekaterim so pač bližji eni, drugim pa drugi, o vrednostnih sodbah, ki bi ločevale svetlobo od teme, tako značilne za našo Slovenijo, pa ne duha ne sluha.
Že dalj časa opažam, kako radi nekateri naši politiki povezujejo konzervativnost z mračnjaštvom, po možnosti še z »mračnim srednjim vekom«, čeprav ni zato nobenega utemeljenega strokovnega razloga. Ko sem na hitro pobrskal po svojem spominu, sem se ob besedi konzervativen najprej spomnil na konzervatorstvo, potem pa na konzervatorij, za tem pa tudi na konzervo, še prav posebej pa na ohranjanje ali varstvo narave, ki ju zaradi razmeroma pogostih stikov s tujimi kolegi ali strokovno literaturo (angl. Nature Conservation) tudi povezujem s konzervatizmom. Vsi našteti pojmi me spominjajo na nekaj dobrega in koristnega, slednje pa si nekako lažje predstavljam v svetlih kot mračnih barvah.
Ker se vsaj ohranjanje narave dotika mojega strokovnega področja, bom v nadaljevanju skušal prikazati, ali je v naravovarstvu, ki je v angleškem govornem področju torej vsaj jezikovno povezano s konzervativnostjo, tudi kaj tistega, kar bi se dalo povezati z mračnjaštvom. V Webstrovem on-line slovarju najdemo pod Conservatism (v prostem prevodu) opis, da gre za držo, ki temelji na tradiciji in poudarja uveljavljene institucije ter daje prednost postopni spremembi (evoluciji) pred nenadno spremembo (revolucijo). Besedici evolucija in revolucija sem dodal sam, saj predstavlja prva eno izmed temeljnih načel vgrajenih v naravni razvoj in s tem tudi v ohranjanje narave, druga pa z vso barvitostjo spomina na 20. stoletje pove vsakemu bralcu, kaj pomeni v politiki »nenadna sprememba«, ki jo v naravoslovju najpogosteje označimo tudi z besedo motnja, v družboslovnem okviru pa se mi zdi kaj primerna beseda morija. Bralec bo verjetno iz vsega do sedaj napisanega razbral, da sem podpisani bolj naklonjen evoluciji kot revoluciji; tudi če se ne more strinjati z zapisanim, pa lahko (upam) pritrdi, da direktne povezave z mračnjaštvom in konzervatizmom v tej definiciji ni.
Resno ohranjanje narave naj bi namreč izhajalo iz naslednjih izhodišč:
a. Delavnost: kar precej časa je treba proučevati mehanizme v slehernem ekosistemu, da vsaj približno razumemo njegovo zgradbo in delovanje ter slutimo možne spremembe. To proučevanje pomeni iskanje novega, ni se mogoče zadovoljiti z udobno gotovostjo, da je že vse jasno, pogosto in vztrajno je potrebno graditi kamenčke spoznanja v mozaik možnega.
b. Skromnost: znanstvena poštenost od nas zahteva priznanje, da vsega o naravi, ki naj bi jo varovali, najbrž ne bomo nikoli vedeli. Previdnost ob (novih) spoznanjih je še kako na mestu.
c. Občudovanje: brez določene strasti je težko vztrajati v drži naravovarstva, ki se ga hitro prime madež nasprotnika napredka, pri čemer ni jasno, kaj naj bi ta napredek predstavljal.
Naravovarstvo, ki je znanstveno utemeljeno, mora nujno podpirati tisto delovanje ekosistemov, ki sledi sukcesijskemu razvoju, torej »napredku« ekosistema samega. Zato ni čudno, da pri analiziranju npr. gozdnih ekosistemov namenjamo veliko pozornosti zgradbi pragozdov, kot najbolj konzervativnih, torej evolucijsko (in ne revolucijsko) izpiljenih oziroma naprednih ekosistemov. Ohranjati naravo torej pomeni podpirati tiste mehanizme, ki so dobri, kar podpira življenje in razvoj na planetu Zemlja (po Navehu in Liebermanu 1994; ter Odumu 1989). Takšno spoznanje ne zahteva revizije pojma naravovarstvo, pač pa kvečjemu pojma napredek, kot ga pogosto razumejo v politiki.
Pri tem lahko potegnemo veliko vzporednic med tako pojmovanim konzervatizmom in vzgojo otroka. Ta, če ne želi biti permisivna, je nujno nekoliko konzervativna oziroma rečeno drugače, daje prednost postopni spremembi, primerni otrokovi starosti in pravim okoliščinam. Povedano zelo preprosto, ko oče uči svojega otroka, kako se z brega skoči na glavo v vodo, je dobro, če prej preveri njeno globino. Je to konzervatizem? Je, vendar je premišljen in zato brez kakršne koli mračnosti in prav je tako.
Naj zaključim še s konzervo, da ne bo beseda samevala le v naslovu. Priznam, da jo imam spravljeno v »mračnem prostoru« (shramba), tako, da lahko spravno pritrdim zagovornikom mračnega konzervatizma, da imajo vsaj v tem primeru (deloma) prav.
Viri:
– Naveh, Z., Lieberman, A., 1994. Landscape Ecology. Theory and Application. Springer.
– Odum, E.P., 1989. Ecology and our endangered life-support systems. Sinauer Publishers.
Foto: Politika
