1700 letnico Milanskega edikta in verske svobode sem počastil z branjem. Že lani sem prebral razpravo: Paul Veyne, „Kako je naš svet postal krščanski (312–394)“ (Modrijan 2010). Francoski zgodovinar Veyne je marksistično usmerjeni znanstvenik in ravno zato dober, da ga bere kristjan. Veynove teze o Konstantinovem duhovnem izkustvu stojijo bolje, ker jih postavlja ateist. Tudi njegova teza o socialni moči krščanstva pred Konstantinom, bolje stoji. Če bi jo izrekel kristjan, bi ga na Slovenskem imeli za pristranskega. Te dni pa sem dal skozi špehasti zgodovinski roman „Invictus“, ki ga je za priložnost 1700 letnice edikta spisal italijanski pisatelj Simone Sarasso. Sarasso piše tako, kot pišejo mnogi današnji pisatelji, katerih dela se prodajajo v kioskih na letališčih: kot scenarij za film. Ne preveč zahtevno, tekoči jezik, ravno prav akcije in romantike. Kljub temu je roman pomemben, saj je prvič, da se je nekdo na ta način lotil Konstantinovega življenje od rojstva do smrti.Kaj bi bilo, če bi bilo? Neumno vprašanje. Vendar: kaj bi bilo, če bi „prvi krščanski cesar“ bil drugačen od Konstantina? Vsaj kaj se osebne in politične morale tiče. Poglejmo nekaj protislovij. Konstantin je sicer res povzdignili krščanstvo, toda sam se je dal krstiti šele na smrtni postelji. Konstantin je sicer res sklical Nicejski koncil in mu predsedoval (in še danes pri nedeljskih maši molimo veroizpoved, ki so jo zasnovali na tem koncilu), vendar v istih letih je dal ubiti svojega nezakonskega sina, svojega svaka, svojo ženo, ki jo je menda skuhal v kropu,… Konstantin je res imel osebne duhovne nagibe in v svoji simpatiji do krščanstva bil iskren, a istočasno mu je s strašno hitrostjo v glavi delal politični računalnik. Njegov učitelj Dioklecijan ga je dobro poučil o družbeni vlogi religije. Če je Dioklecijan krščanstvo preganjal, da bi ohranil cesarstvo enotno, je Konstantin krščanstvo povzdignil iz istega razloga. Cesarstvo čez vse!
Mnogi kritični duhovi v konstantinskem obratu vidijo pohabo izvornega krščanstva. Maloprej preganjani Kristusovi simboli so zdaj končali na vojaških ščitih in praporjih. Krščanstvo kot da je postalo zaveznik zemeljskih oblasti, religija templjev, močnega cesarsko-uradniškega klera in vodljivih množic. Koroški krščanski filozof Vinko Ošlak je ta obrat imenoval „Konstantinov izvirni greh“, v smislu, da je katolištvo vse do danes vpeto v izvirnogrešni vzorec imperialne religije iz IV. stoletja.
Mislim, da Konstantinovega obrata ne gre razlagati zgolj negativno. Kot padca pristnega krščanstva, kot soli, ki se je skvarila (prim. Mt 5,13). Mislim, da je Kristus neodvisno od političnega stanja tudi takrat izžareval samo njemu lastno privlačnost in vabil ljudstvo k sebi. Eden največjih teologov moderne dobe, jezuit Henri De Lubac, je bil prepričan, da je Kristus privlačil predvsem, ker je osvobajal od strahu pred demoni. Ni bilo namreč mogoče, da bi tolika množica poganov prešla v krščanstvo le iz politične preračunljivosti ali ker je cesar tako zapovedal. Zadaj je moralo biti nekaj več.
Zraven tega verjamem, da Bog piše ravno tudi po krivih črtah in da velike zgodovinske dogodke „uporabi“ na nam nedoumljiv način. Škof Pavel Orozij (učenec sv. Avguština) je razlagal, da je sorazmerno mirno in stabilno zgodovinsko-politično obdobje imenovano „pax romana“ („rimski mir“), ki se je raztezalo med l. 26 pred K. in l. 180 po K., nastalo zato, da je pripravilo pot Kristusovemu rojstvu in širjenju prvotnega krščanstva. Lahko rečemo, da se je Konstantinov politično-verski obrat zgodil zato, da je krščansko Sredozemlje doživelo in preživelo kasnejši vpad barbarov, barbare „okužilo“ s Kristusom, ustvarilo na milijone novih Jezusovih učencev in pripravilo v zgodovini človeštva doslej največji civilizacijski projekt, ki mu pravimo „krščanska Evropa“?
Prebivalci rimskega cesarstva v IV. stol, prva germanska plemena v VI. stol., Slovenci v VIII. stol. smo se spreobrnili „v množini“. Tudi to je Konstantinova dediščina (čeprav so prvo „množinsko“ spreobrnjenje doživeli Armenci še pred Konstatinom.). Vsi smo po malem „Konstantinovi kristjani“. Množičnega spreobrnjenja seveda ne gre razumeti kot nekaj zavrženega. Tudi to je veljavna oblika spreobrnjenja že zato, ker je krščanstvo občestvena vera, se pravi, „množinska“. Pod pogojem, da se ne izgubi ednina. Pod pogojem, da ne preskočimo osebnega spreobrnjenja. S Konstantinom je osebno spreobrnjene šlo v drugi plan. Proti takemu stanju se je hitro dvignil „protest“ Svetega Duha. Slednji je začel klicati k samoti in molitvi. Rodi se meništvo. Kmalu dobi zametke Evropa samostanov in gregorijanskega petja.
Kaj bi bilo, če bi bilo? Kakorkoli obračaš, brez Konstantina se velikih črt naše zgodovine ne da premišljevati.
Pripis: razmišljanje je bilo najprej objavljeno na Branko Cestnik blog.
