Še dobro, da imamo Konstantina

Pravzaprav sem se namenil to kolumno posvetiti zamenjavi na nizozemskem tronu, a ker na Časniku vedno izvem kaj novega, sem si premislil. Tako sem prejšnji teden ugotovil, da sem v bistvu “oddaljeni kristjan”, k čemur se bom kdaj še vrnil. Nedavno pa se je tej lepi oznaki pridružila še druga, da smo namreč pravzaprav vsi “Konstantinovi kristjani”.

Z miti je življenje lažje 

To je misel, ki seveda ni nova. Že zdavnaj je sploh na vplivnem območju zahodnega krščanstva, kjer realnega “konstantinskega preobrata” niso občutili tako zelo kot na Vzhodu, ker je bilo kristjanov v zahodnem delu rimske države v Konstantinovem času pač manj in ker so bila tudi preganjanja tetrarhov tam precej manj intenzivna, običaj, da gledamo v Konstantinu glavnega zlikovca, ki je po mnenju enih nedopustno vpregel Cerkev v državni voz, po mnenju drugih pa skupaj z državo pred to isto Cerkvijo nedopustno pokleknil in s tem utrnil sonce svobode za dolga stoletja. In res človek nekako laže živi, če je prepričan, da je obstajal čas, ko se kristjani še niso mazali z odnosi s posvetnimi oblastmi, da je obstajal čas, ko še niso bili Konstantinovi kristjani, marveč izvirno Jezusovi, Petrovi, Pavlovi ali kristjani Marije Magdalene.

Sam ne zanikam, da so leta med 311 in 313, ko so se zaporedoma zvrstili Galerijev tolerančni edikt, bitka na Milvijskem mostu in Milanski edikt, pomembno vplivala na nadaljno usodo krščanskih skupnosti in sooblikovala še marsikateri današnji pogled na to in ono. Sem pa zadržan do risanja ostre ločnice med njimi in med prejšnjim obdobjem, čeprav ima slednje še tako blagodejne učinke na človeka. Poudariti je namreč potrebno, da se je s “čudežem” Konstantinove spreobrnitve spremenil odnos (rimske) države do Cerkve, težko pa bi rekli, da se je temeljito spremenil odnos Cerkve do države, zaradi česar tudi Jezusovi kristjani niso mogli čez noč postati Konstantinovi.

Neuslišana ljubezen? 

Seveda je pred Konstantinom, v času njegovega vladanja in po njem obstajal močan tok, ki je zavračal Rim in bržkone vsako posvetno oblast. V Novi zavezi so ga zakoličila nekatera videnja iz Razodetja, a kljub svoji priljubljenosti ni bil nikdar prevladujoč. Večina kristjank in kristjanov si je od vsega začetka želela harmoničen odnos s takrat večinsko pogansko okolico in z njenimi oblastniki. Včasih nastane celo vtis, kot da je šlo pri tem za enostransko in neuslišano ljubezen, saj se ti isti oblastniki večinoma niso niti toliko potrudili, da bi krščansko skupnost vsaj pošteno preganjali, marveč so jo veliko raje in veliko pogosteje vse tja v 3. stoletje preprosto ignorirali. Zato ni čudno, da je recimo docela povprečni Plinij Mlajši, ki je blagovolil v svojem pismu cesarju kristjane vsaj omeniti, deležen med njimi nadpovprečne pozornosti, njegovega naslovnika Trajana pa so v srednjem veku postavljali celo v raj, četudi je v času njegove vlade mučeniške smrti umrl marsikak kristjan in je formuliral načelo, da pripadnikov Kristusove vere sicer ni treba iskati, vendar jih je, če nanje naletiš, treba kaznovati.

Zaradi takšne naravnanosti ni presenetljivo, da človeka najbolj razoroži prav ena najzgodnejših krščanskih izjav o odnosih med krščansko skupnostjo in posvetno oblastjo. Kakor koli že obračamo besede iz trinajstega poglavja Pavlovega Pisma Rimljanom, v njih ne bomo našli kakršne koli omejitve ali uzde za oblast. Ne oziraje se na to, kakšna je in kdo je njen nosilec, je od Boga. In pika. Zaradi Pavlove avtoritete je bil tekst kajpada kot naročen za različne zlorabe, tako takrat, kadar so razni cerkveni dostojanstveniki morali razlagati, zakaj mahajo z repkom pred oblastnikom, za katerega je bilo že od daleč jasno, da nima s krščanstvom ničesar skupnega, kot takrat, ko so posvetne oblasti s sklicevanjem na apostola karale morebiti neposlušne cerkvene predstavnike. Nič ne pomaga opozarjanje na kontekst, na to, da je Pavel pričakoval, da se z državo ne bo treba dolgo pečati, ker je Kristusov drugi prihod v slavi blizu, ali na to, da je svojo dikcijo zaostril zaradi agitacije judovskih zelotov tudi med kristjani. Trinajsto poglavje je tu in bi ga brez težav podpisal celo najbolj zagreti “Konstantinov kristjan”, pa še ta bi za oblastnika predvidel več omejitev.

Nedvoumna govorica 

Mogoče še bolj povedno je, da so že zgodnji krščanski apologeti v želji pokazati popolno lojalnost kristjanom rimski državi izvotlili znane Jezusove besede o tem, da je treba cesarju dati, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega. Na mesto razoružujoče ironije Kristusove dihotomije, ki je bržkone poudarjala nedostopnost nekaterih stvari za cesarja, je že vsaj sto petdeset let pred Konstantinom rado stopilo postavljanje obeh “avtoritet” na isto raven.  To se je zgodilo tudi zato, ker kristjani s pogansko večino in z oblastniki niso mogli sklepati omembe vrednih kompromisov  na kultnem področju. In čeprav je treba kakšno zaklinjanje o zvestobi vladarju, posebej če prihaja izpod peresa kakšnega Tertulijana, jemati tudi z rezervo,  je prejkone dejstvo, da si je večina kristjank in kristjanov želela “konstantinskih razmer” precej pred Milvijskim mostom. Ko se je Konstantin slednjič pojavil, je lahko sčasoma postal še priročen grešni kozel, če je šlo v zaželenem modelu kaj narobe. Še danes je dragocen, ker je moč zaradi njega mitično razmejiti “predkonstantinsko” in “konstantinsko” dobo. In polagati vse upe v “pokonstantinsko”, ki je nastopila bodisi z Janezom XXIII. bodisi s Frančiškom, bodisi jo bo treba šele izmoliti.

Foto: Wikipedia