Švicarska ljudska stranka je bila v zadnjih petnajstih letih verjetno celo najuspešnejša med tako imenovanimi populističnimi strankami v Evropi. Pod vodstvom züriškega milijarderja Christopha Blocherja je nizala uspeh za uspehom. Že leta 1999 je postala najmočnejša stranka v Švici po številu glasov, štiri leta kasneje pa se je na prvo mesto zavihtela še po številu sedežev.
Poredni otrok švicarske demokracije
Političnega prizorišča ni zamajala samo s svojimi tiradami proti tujcem in priseljevanju in s svojo uspešno kampanjo za prepoved gradnje minaretov v alpskem raju. Vsaj dvakrat je hkrati poskrbela za potres v okostenelem in desetletja nespremenjenem sistemu razdelitve vladnih resorjev. Švica, dežela štirih jezikov in (zgodovinsko) dveh veroizpovedi, je mnogo dala na to, da so vse glavne politične skupine v pravi meri pripuščene h koritu. Zato so že pred davnimi desetletji zakoličili pravilo, po katerem so glavne tri stranke, krščanski, liberalni in socialni demokrati, v zveznem svetu, švicarski vladi, zastopane s po dvema ministroma, tedaj manjša Švicarska ljudska stranka (SVP) pa z enim. Slednja je s svojo meteorsko rastjo konec 20. in v prvem desetletju 21. stoletja smiselnost take formule postavila na glavo.
A šele 2003 je uspela izpuliti drugi vladni sedež hudo opešanim krščanskim demokratom in nanj posaditi svojega gromovnika Blocherja. Krščanski demokrati tega niso pozabili in so štiri leta pozneje naredili vse, da milijarder ni bil ponovno izvoljen za člana vlade. Tako SVP svojega največjega uspeha v zgodovini, ko je zasedla kar 62 od 200 sedežev v spodnjem domu parlamenta, ni uspela preliti v vladno moč. Razlog za to je tudi v dejstvu, da stranka za razliko od drugih populističnih strank po Evropi izvira iz izrazito liberalnih in razsvetljenskih izhodišč, populistično noto pa je začela pospešeno dobivati šele z Blocherjevim nastopom. Delom stranke, predvsem v velikem kantonu Bern in v trijezičnem kantonu Graubünden, omenjeno ni bilo nikdar posebej povšeči. Duška so si lahko dali po navedenih volitvah, ko so s pomočjo parlamentarne levice in sredine v vlado spravili dva svoja somišljenika. Vodstvo stranke je zaropotalo in izključilo formalno “svoja” zvezna svetnika, čemur je sledil dokončni razcep. Liberalno krilo je postalo Meščansko-demokratska stranka.
Pristrižene peruti
Prav ta razcep je političnih pretresov nevajene Švicarje obvaroval pred nadaljnjim poletom Blocherjeve druščine. Čeprav se je ta pred volitvami spogledovala z več kot tridesetimi odstotki glasov, je morala v nedeljo oddati osem sedežev, medtem ko so jih “odpadniki” pet pridobili. V švicarski politični prostor se je nekako povrnil mir, kljub temu, da se erozija zgodovinsko najpomembnejših strank, liberalcev in krščanskih demokratov, nadaljuje tako rekoč z nezmanjšano intenzivnostjo. S SVP od strank vladne koalicije uspešno tekmujejo samo še socialdemokrati, ki so tokrat dosegli 45 sedežev (9 manj od SVP). In kakor populisti pred štirimi leti, kljub najboljšemu izidu v zgodovini, niso bili deležni ustrezne zastopanosti v vladi, se lahko tokrat zgodi, da bodo ne glede na boleč volilni poraz celo zasedli dva ministrska fotelja.
Foto: Dailymail
