29. oktobra je Nagy v govoru prvič govoril o svobodni, demokratični in neodvisni Madžarski. Naslednji dan so se sovjetske čete po odloku z 28. oktobra začele umikati iz Budimpešte, a oboroženi vstajniki še vedno niso hoteli predati orožja, kljub že zdavnaj pretečenemu roku in večkratnim »zadnjim« pozivom. Namesto pomiritve strasti je na Trgu republike prišlo do krvavega obračuna oborožene množice z nekaterimi visokimi funkcionarji stranke, med katerimi je bil tudi sekretar za Budimpešto Imre Mezö. Nagy je 30. in 31. oktobra imel veliko sestankov. Najprej je 30. oktobra skušal doseči soglasje med revolucionarnimi odbori in vlado, hoteli so, da se oboroženi možje združijo v Narodno gardo. Nato se je Nagy pogajal s socialdemokrati o njihovem vstopu v koalicijo. 31. oktobra je prišlo s sovjetske strani do pobude o začetku pogajanj. Istega dne je prezidij MDP odločal o ustanovitvi nove komunistične stranke, kar je bilo za Nagyja pomembno, saj je hotel tako prekiniti povezavo s prejšnjimi režimi. V zgodnjih jutranjih urah, ko se je odvijal sestanek, so prejeli novice s sovjetsko-madžarske meje o novih četah, ki prečkajo mejo in prodirajo v notranjost Madžarske. Poklicali so sovjetskega ambasadorja v Budimpešti Jurija Andropova, da potrdi novice. Andropov je vse pojasnjeval z izgovorom, da gre za železniške zadeve. Spet so prišle novice o novih premikih, zopet je Andropov imel izgovor, da gre samo za premestitev enot. Ko je prišla novica, da je obkoljeno letališče, je Andropov zatrjeval, da samo prevažajo ranjence itd. Proti koncu dneva je bilo vsem jasno, da se Andropov laže.
Zdaj gre zares
31. oktobra, ob 3 uri popoldne, je bila sporočena novica, da je Nagy prevzel mesto zunanjega ministra, kar je napovedovalo pomemben dogodek v zunanji politiki. In res je ob 6. uri popoldan Nagy sporočil, da se Madžarska od tega trenutka dalje odreka Varšavskemu paktu in razglaša svojo nevtralnost. Za pomoč in zaščito nevtralnosti so se obrnili na OZN. O vseh odločitvah je bil Andropov že obveščen. Ob 22. uri zvečer je János Kádár oznanil, da so ustanovili Madžarsko socialistično delavsko stranko (MSZMP), kmalu za tem pa je iz vladnega poslopja izginil. Uro kasneje so delavski odbori dobili sporočilo, da lahko nehajo s stavko in se vrnejo na delo. Vse je že kazalo na umiritev razmer. Kaj se je zgodilo s Kádárjem, je še vedno neznano. Po Nagyjevem pričevanju naj bi odšel k notranjemu ministru Ferencu Münnichu, ki je kmalu po njegovem prihodu prejel klic Andropova. Skupaj sta odšla do sovjetske ambasade in tam čakala na veleposlanika. Pripeljal je avto, iz katerega sta izstopila dva Rusa in jima rekla, da se naj usedeta v avto. Ko so jima zagotovili, da ju bodo vrnili nazaj, sta odposlala svoj avto domov. Po tem je Nagy sklepal, da sta bila ugrabljena, možno pa je tudi, da je Münnich pomagal Sovjetom. Andropov je seveda zanikal kakršnokoli vpletenost sovjetske ambasade v tej zadevi. 2 novembra so bili že vsi Nagyjevi bližnji sodelavci prepričani, da sta Kádár in Münnich zapustila vlado in prebegnila v Moskvo. Samo Nagy je verjel, da lahko Kádár prepriča sovjetske voditelje, da dovolijo Nagyju prihod v Moskvo na pogovore. Istega dne je imela nova široka koalicija prvi sestanek. V vladi so sodelovali: tako imenovani mali posestniki, Socialdemokratska stranka, Kmečka stranka in seveda MSZMP. Opozicijo so tvorili mali posestniki in socialdemokrati, ki niso hoteli sodelovati v vladi. 3. novembra je preko radia ljudi nagovoril tudi nadškof József Mindszenty, ki je zahteval od delavcev takojšnje prenehanje s stavko in pravične volitve. Za trenutno stanje je okrivil »dediče« propadlega režima, kar so mnogi videli kot napad nad Nagyja. Istega dne opoldne so prispeli na pogajanja tudi sovjetski delegati, katerih cilj je bilo zavlačevanje, saj so za načrtovanje napada rabili še 16 ur.
Usodni nagovor
V zgodnjih jutranjih urah 4. novembra so Nagyja prebudili v stavbi parlamenta, da so sovjetske enote pričele z okupacijo mesta. Ker so vsi klicali Nagyja, da ukaže kako in kaj, le-ta ni mogel sprejeti vseh klicev, zato je naročil vsem, ki so klice sprejemali, naj naročijo, da do upora ne sme priti, da se je potrebno provokacijam izogniti in da je prepovedano streljati na sovjetskega vojaka. Ob 5:20 je Nagy preko radia nagovoril prebivalstvo: »Govori Imre Nagy, predsednik sveta ministrov Ljudske republike Madžarske. V zgodnjih jutranjih urah so sovjetske enote pričele z napadom na naše glavno mesto, z očitnim namenom vreči, zakonito, demokratično madžarsko vlado. Naše čete se borijo. Vlada je na svojem mestu. Obveščam prebivalstvo države in ljudi po svetu o tej zadevi.« Nagy se je s to izjavo izločil iz svetovnega komunističnega gibanja, kaj takšnega ni še nikoli izrekel noben komunist. Njegova izjava pa buri duhove vse do danes. Čeprav vemo, kaj je Nagy ukazal na začetku, je proglas zvenel dvoumno. Stavek »Naše čete se borijo« so namreč mnogi uporniki, z orožjem v roki, razumeli kot klic k boju, medtem ko vojaške in policijske čete niso storile ničesar, saj so navajene izpolnjevati ukaze, a noben ukaz ni bil izdan. Mnogi izmed tistih, ki so 4. novembra poprijeli za orožje, so to dejanje plačali s svojim življenjem, če ne tedaj, pa leta kasneje, ko je bila za upornika razglašena smrtna kazen. Jugoslovanski ambasador v Budimpešti Dalibor Soldatić je že v zgodnjih jutranjih urah stopil v stik z madžarskim vrhom in jim povedal, da se lahko »madžarski tovariši« zatečejo v jugoslovansko ambasado, kjer bodo zaščiteni. V resnici je Hruščov že dan prej na Brionih bil na sestanku pri Titu, ki se je z intervencijo strinjal in obljubil Sovjetu pomoč pri odstranitvi Nagyja iz oblasti. Načrt je bil takšen, da bi Nagya prepričali, da se odpove položaju premiera v korist Kádárja, ki se je dan prej v Moskvi strinjal s tem, da bo ustanovil novo vlado, ampak samo v primeru, da se Nagy odpove položaju premiera. Ob 5:56 je sledilo novo sporočilo za javnost, da se madžarska vojaška delegacija vrača s pogajanj, kar je v bistvu pokazalo, da je vlada nezmožna rešiti situacijo. Nagy je hitro spakiral najnujnejše stvari in z nekaterimi ožjimi sodelavci odšel v jugoslovansko ambasado, kjer so se zbrali vsi, ki so jih Jugoslovani povabili. Premier je hitro spoznal, kaj se je zgodilo. V ambasadi so se zbrali samo komunistični člani njegove vlade, medtem ko so vse ostale iz široke koalicije prepustili na milost in nemilost sovjetskim enotam. Nagy je spoznal, da je politično izdal svoje koalicijske partnerje, a jih ni hotel še moralno, in zato ni privolil v svoj odstop, kar ga je nazadnje pripeljalo v »mučeniško« smrt. Kádár je nato s svojim kabinetom prispel v Budimpešto 7. novembra 1956. Nagy je po treh tednih bivanja v jugoslovanski ambasadi le-to zapustil, ko je nova madžarska oblast obljubila, da ga ne bodo aretirali. Vendar je bila takšna obljuba izrečena s figo v žepu in Nagyja so aretirali na poti iz ambasade proti Jugoslaviji. Na tajnem sodnem procesu je bil spoznan za krivega kontrarevolucije in obsojen na smrt. Po eksekuciji so njegove posmrtne ostanke zakopali v neoznačen grob. Po padcu komunizma na Madžarskem leta 1989 so njegov grob odkrili in pripravili svečan (ponoven) pokop njegovih posmrtnih ostankov v isti grob, v katerem je že počival. Slovesnosti se je udeležilo okoli 100.000 ljudi. Usoda kardinala Mindszentyja je bila pa drugačna. 4. novembra 1956 se je zatekel, kakor mu je svetoval Nagy, v ambasado ZDA in tam živel kar 15 let, saj mu je bilo prepovedano vstopiti na madžarsko ozemlje. Po posredovanju papeža, se je leta 1971 lahko preselil na Dunaj, kjer je nato leta 1975 umrl.
