Komisija – to sem jaz!

Še dobro se spomnim, kako je profesorica slovenščine s pritajenim, za tiste čase pogumnim navdušenjem kot kakšen arheolog pri odpiranju končno odkritega zaklada pripovedovala o Francetu Balantiču. O njegovem življenju, smrti in njegovi poeziji. Nikogar ne pusti ravnodušnega njegova lastna prognoza konca kot jo je slutil v pesniški zbirki V ognju groze plapolam. Takšna fatalistična prognoza sicer v drugačnem kontekstu prezgodnje smrti predstavlja napoved Marka Pavčka v pesniški zbirki Z vsako pesmijo me je manj.

Zaradi “večnih” naslovov obeh pesniških zbirk se mi vsiljuje dobrodušna asociacija v zvezi z vtisom, da je tudi Komisije za preprečevanje korupcije v resnici z vsako njeno izjavo manj.

Če pomislimo za primerjavo najprej na (idealno) pravosodje, velja, da sodišča svojih odločitev ne interpretirajo, ne opravičujejo in jih tudi ne upravičujejo izven sodnih dvoran oz. obrazložitev, ki so vsebovane v sodnih odločitvah. Kvaliteten pravosodni sistem, v katerem je uveljavljeno zaupanje v strokovnost in poštenost sodne odločitve, ne potrebuje nobene dodatne razlage in ne dovoli nobenega dvoma v pravilnost odločitve. O tem se ne more diskutirati, ker bi se s tem zmanjševal pomen in ugled samega odločanja. Diskurz s sodiščem izven sodnega postopka ni dopusten, torej pravno ni možen. Dopustna so le pravna sredstva. Vse to je izraženo kot zaupanje v sodno oblast pod predpostavko zakonitosti in pravilnosti ravnanja.

Bistveni poudarek izjav za javnost, ki jih dajejo predstavniki KPK, pa je pogosto upravičevanje in utemeljevanje obstoja, uspehov in „ogroženosti“ same komisije. Poudarjanje lastne pomembnosti in odličnosti ter uspešnosti v zavesti javnosti začenja vzbujati dvome v resničnost tega. Že ljudski rek glasi, da se dobro blago samo hvali, seveda pa se hvali s svojimi lastnostmi in ne izjavami.

Tudi pri državnih organih s področja javne uprave takšnega pristopa kot ga ima KPK ne zaznamo.

Kdo poreče, da KPK mora obveščati javnost o svojem delu, da mora ozaveščati ljudi o prisotnosti in pojavnosti korupcije, o učinkovitosti nadzora nad korupcijo. Temu seveda ne gre nasprotovati, vendar pa moj pomislek glede dela ne gre v to smer, temveč v to, da KPK kot rečeno dodatno utemeljuje in prepričuje tudi na način, ki je lahko za državni organ neprimeren. Tako v izjavah za javnost in javnih nastopih slišimo predsednika komisije g. Klemenčič, da “čeprav to ni sexy”, da je “kot državljan žalosten”, da Američani pravijo “when numbers talk, bullshit walks”, da “če jih ne bodo zaprli” in še mnogo se jih najde. Ne gre za slikovitost izražanja, temveč za nepotrebno atrakcijo. Nič od tega ni duhovita domislica tipa izjave kardinala Rodeta, ki je o svojih možnostih za uspeh na konklavu dejal, da možnosti nima, vendar pa zagotovo več kot njegova sestra.

Včeraj 4.4.2013 pa je KPK presenetila s tem, ko je objavila na svojih spletnih straneh odziv Gorana Klemenčiča na sklep Mandatno volilne komisije Državnega zbora RS o odreditvi nadzora nad njegovim premoženjskim stanjem. Klemenčič na koncu svoje izjave poudari: “V luči vsega povedanega se ne morem znebiti vtisa, da so postopki bivše predsednice MVK in predlagateljev s strani poslanske skupine SDS politično in osebno motiviran pritisk na neodvisno nadzorno institucijo.”

Objava izjave Gorana Klemenčiča na spletnih straneh KPK je po mojem mnenju neprimerna in sporna, ker:

  1. uporabi spletno stran državnega organa za podajanje osebne izjave; Povsem nekaj drugega in primernega bi bilo, če bi KPK zgolj objavila izjavo za javnost, da se sporoča javnosti, da bo Mandatno volilna komisija v skladu z zakonom opravila nadzor nad premoženjskim stanjem predsednika KPK. Brez priveskov, stilističnih okraskov in insinuacij. Vendar pa lahko konkretno ravnanje štejemo tudi kot kršitev 37. člena Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), po katerem mora biti uradna oseba pozorna na vsako dejansko ali možno nasprotje interesov in mora storiti vse, da se mu izogne. Pri tem svoje svoje funkcije ali službe ne sme uporabiti zato, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen nedovoljen zasebni interes. Ali je dovoljeno objavljati na uradnih spletnih straneh državnega organa osebna mnenja in odzive na delo drugega državnega organa?  Ali je to v skladu z etičnim kodeksom?
  2. z javnim izražanjem osebnega vtisa o politični in osebni motiviranosti bivše predsednice MVK dejansko ruši integriteto, spoštovanje in pomen in državnih institucij v boju zoper korupcijo in za zaščito integritete javnih funkcij. To ravnanje ni skladno s pojmom integritete kot pojmom ZIntPK, ki je pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi. Ko funkcionar t.i. varuh integritete javno izraža dvom v integriteto dela svojega nadzornika in se ne prepusti pravnim sredstvom, ravna v nasprotju s svojo fukncijo in osnovnim etičnim kodeksom,
  3.  ravno s tem sam ustvarja pritisk s podajanjem insinuacije na delo nadzorne institucije – torej Mandatno volilne komisije DZ,
  4. izpostavi, da delo Mandatno volilne komisije DZ, ki bo obravnavala njegovo osebno premoženje, daje vtis pritiska na neodvisno nadzorno institucijo. Takšno razumevanje lastne osebe, funkcije in komisije v nekakšni troedinosti ni skladno s proklamiranimi pravičniškimi izjavami.

Edini predsednik vlade na svetu, od katerega se je zahteval odstop s funkcije zato, ker ni pravočasno oddal nekih obrazcev – g. Janez Janša v postopku pred KPK ni niti enkrat izpostavil, da bi bilo lahko preiskovanje KPK zoper njega politično motivirano.

Tu pa imamo opravka s predsednikom KPK, ki v fazi priprav na začetek postopka preiskovanja v skladu s krovnim zakonom same Komisije za preprečevanje korupcij „rezervira“ svojo obrambno strategijo z insinuacijo na politično in celo osebno motiviran pritisk na KPK.

Potezo ima predsednik republike.

 

slika: Wikipedija